Ker sem prva dva dela objavila sptembra in nisem nadaljevala, ju bom objavila še enkrat in zgodbo nadaljevala. Prijateno branje.

***
1.
Oblečem mojo staro črno motoristično jakno in prevelike črne hlače prepletene s svetlikajočimi se verigami. Na roke nataknem črne pkatnene rokavice in stečem skozi vhodna vrata mojega starega stanovanja. Odrvim po stopnicah navzdol in s silo odprem vhodna vrata. Ta me ne ustavijo, ko stečem v črno noč.
Tečem mimo zaprtih trgovin ter pekarn. V redkih hišah še gori luč. Ura je 23:47. Zamudila bom! Tečem po samotnih ulicah mimo zapuščenega kina. Zavijem levo v drugo ulico. 23:51. Le še štiri minute imam! Postajam utrujena, a z rokami le še bolj pritisnem ob svoje noge in še bolj pospešim. Končno pritečem do ogromne temne garaže, ki se sama bohoti sredi zapuščenega dvorišča. Proti ostalim stavbam na ulici je garaža presenetljivo nova. Stečem prodi stranskim vratom in se z vso močjo oprem na kljuko. S truščem planem skozi.
Stojim v razkošni garaži. Na sredini se bohotijo trije dirkalni avti. Prvi, od leve v garaži je umazano rumen Hennessey Venom F5, moj najljubši. Na sredini stoji sivi Aston Martin Valkyrie, zraven njega pa najnovejši v zbirki Devel Sixteen. So eni najredkejsih avtov. Vse te avte sem že vozila. Hennessey Venom F5 je celo moj. Poimenovala sem ga Flavus, po njegovi barvi.
Na levi strani stoji pet motorjev. Moj črn BMW HP4 race, stoji zraven Flavusa. Njega sem poimenovala Skia, senca.
Na desni strani avtomobilov pa, ne boste verjeli, stoji cela zbirka dirkalnih koles.
"Pozna si," me pozdravi glas, ki prihaja bolj iz notranjosti garaže.
"Ne nisem," kljubovalno odvrnem in stopim mimo avtov. Zagledam delavnico polno orodja in ostalih pripomočkov za popravljanje vozil. Sredi delavnice stoji bel motor, pod njim pa zagledam moškega, ki ga poskuša popraviti. Ark zleze izpod motorja, me pogleda in pokaže na staro uro, ki visi na steni.
"23:56. Ja si," se nasmehne v svoj prav. Njegovi bujni črni lasje so božanski. Njegov nagajiv nasmeh me včasih spravlja ob živce, a je prav prikupen. Roke mu krasijo nepremagljive mišice. Komaj sedaj opazim, da je brez majice. Popoln je. Popolno izklesano telo krasijo lise, prav tako obraz, a tudi z njimi je čudovit. Opazi, da ga opazujem in še bolj raztegne tisti nagajivi nasmešek. Pokaže na svoje telo.
"Ti je všeč?" me zbode.
"Ne bodi no trapast," sarkastično rečem, čeprav ve, da bi ga najrajši poljubila.
"Do njega imaš še dolgo in naporno pot, kraljica," se zasmeje.
"Ne kliči me kraljica!" se uprem. "Tekma je komaj jutri, sploh pa ne veš, če bom zmagala jaz. Čisto možno je, da bo naslov kralja dobil Krew," pribijem.
"Ah, daj no!" zaigra prizadetost ob kateri me spravi v smeh. "Seveda boš zmagala, kraljica. Vem, da tistemu samovšečnežu ne boš dovolila, da bi te premagal."

***
Vse sem povedala že na začetku in upam, da ste uživali. Hvala vsem, ki ste zgodbo brali ali pa jo boste brali.
Lexi