Spomini so nenadoma kakor močen slap preplavili vsak kotiček Tisinih misli: trpeče oči njene matere v bolnišnici, bolečina v njenih prsih, strah, cmok v grlu ... Kaj, če bi se vse to ponovilo? »Tvoja mami-...« je babica začela stavek, vendar takrat so se Tisi zamašila ušesa, od babičinega govora je v njih ostal le še šum. Preplavila jo je krivda in neskončen občutek žalosti, zdelo se ji je, da bi lahko to ustavila, če bi ostala z njo čez celo noč. Vrnil se ji je spomin šibkega zvoka ženskega tarnanja, ki ga je slišala le za eno stotinko ampak še vseeno naprej srepela v luno. Morda si je ta spomin izmislila zaradi neskončne žalosti, ki jo je preplavila. V resnici ne bi mogla storiti ničesar. Morda pa sploh se sploh ni nič slabega zgodilo. Njene misli so se pomirile. Vse to se je zgodilo v manj kot petih sekundah, ampak zdelo se je kot cela večnost. Kaj, pa če je v bistvu vse v redu?
»... in pogreb bo zaradi velike gneče naslednji mesec.«
Slišala je odmev besed, ki jih je izrekla njena babica in končno doumela njihov pomen. Njena mami je mrtva. Vedno v njenem življenju je rajši uporabljala besede kot so: pokojen, v nebesih ... ampak tokrat ni bilo nobene sopomenke. Mrtva. Vse druge besede, ki so letele iz babičinih ust je preslišala, ampak je vsaka izmed njih kopala globljo luknjo v njenem prsnem košu. V njeni duši. Takrat bi najraje zakričala, vendar ni bila zmožna. Tisti občutek, ki ga je občutila sedem let nazaj ob očetovi smrti je že zdavnaj pozabila. A se je vrnil in se ji z velikansko težo usedel na prsi. Takrat se je v celoti zavedla celotne situacije in ob ponovno pridobljeni sposobnosti spuščanja glasov naglas zajokala in se zvila v klobčič.
»Draga, vse bo v redu. Vem, da se trenutno počutiš zelo slabo, vendar bo boljše. Po dežju vedno posije sonce. Najbolje za obe bo, da zapustiva Nelorijo in začneva znova v mojem rojstnem kraju.« Tisa sploh ni opazila, da se ji je babica vnovič pridružila. Ko je razumela povedano, se je nekaj v njeni razžalosteni duši premaknilo. Morda bo tako res bolje! V mescu se je njeno stanje počasi izboljšalo. Na dan pogreba je oblekla do kolen dolgo črno obleko in trak za lase v isti barvi. Črna obleka je poudarila njeno bledo kožo, temno rjavi lasje pa so ji segali do bokov. Nenehno se je prestopala, ne samo zaradi neprijetnosti dogodka samega po sebi, ampak tudi, ker je sovražila obleke. Ko so krsto zakopali v zemljo in prekrili slednjo z (umetno) travo, je zajokala. Babica jo je skušala potolažiti, govoreč, da je njena mama zdaj na boljšem, vendar luknja v prsih še zdaleč ni bila čisto zašita. Zamišljeno je preživela preostanek pogreba in se pogrezala v lastnih čustvih, vendar ni bilo tako slabo kot prvi dan. Celoten večer se je zelo vlekel, ponoči pa sploh ni trdno spala. Vsako minuto je nervozno pogledovala k uri, ki je tiktakala počasneje, kot ponavadi. Vsaj tako se ji je zdelo. Pojavil se ji je podoben občutek nepremičnosti kot pred smrtjo njene matere, vendar tokrat skrajno neprijeten. Bila je prikovana na ležišče. Naposled so se ji končno začele zapirati oči in zaspala je. Takoj, ko je jutranja zarja vrgla svoje žarke na njen obraz je skočila pokonci.