Prevalila se je na posteljo ob oknu ter utrujeno prisilila oči, naj pogledajo na uro. Ta je kazala 23:55. Tisa je zavzdihnila in opazovala, kako strop počasi požira tema ter na koncu videla le črnino notranjosti njenih vek. Njene noge in roke so tedaj postale tako težke in občutek je imela, da se ugreza v posteljo. Nato jo je prevzela čista mirnost. Tudi če bi se hotela premakniti, se ne bi mogla. Ampak na srečo se ni želela. Prešibka je bila za kakršen koli premik in ujeta v prijeten objem njenega ležišča. V spokojni tišini je utonila v spanec, globok, kakor še nikoli poprej. Ponavadi je noči preživela misleč o svetu izven Nelorije: kako zvenijo ptice, kaj je mavrica in ali so cvetni listi res tako žametni, kakor izgledajo. Nocoj je bila preveč zaposlena s čisto nezaposlenostnjo, saj jo je polna luna vedno očarala. Nanjo je imela skoraj hipnotičen učinek. Nič, razen najhujše zaspanosti je ni moglo ustaviti pred neskončnim preiskovanjem vsakega vidnega delčka njenega površja. Takšna zaspanost pa se je pri Tisi pojavila le, ko je bilo celotno telo že pripravljeno na odpoved celotnega sistema.
»Tisa, zbudi se,« jo je iz globokega spanca prebudil nežen, a čudno žalosten glas. Ponavadi se je vsako jutro sama od sebe zbudila že kar zgodaj, navadno ob šestih. Ni razumela, zakaj je prav ta dan potrebovala budnico. Nikoli je ni rabila. »Mami?« je zastokala Tisa med divjim mežikanjem, da bi se razjasnila meglena podoba v zaspanem pogledu. Še vedno je bila omamljena z zaspanostjo in oči so se ji vztrajno zapirale. Bile so skoraj pretežke, vendar jih ji je uspelo držati odprte, čeprav s težavo. »Draga, tvoja babi sem,« je rekla oseba in nenadoma se je Tisi pogled razjasnil. Pred njo je stala njena babica in z motnimi rjavimi očmi gledala Tisine. Babičina koža je bila nagubana kakor rozina, vendar njena rožnata lica so kazala mladostnost. Opazila je robček, ki si ga je babica stiskala ob oko in skočila pokonci: »Babica, kaj se je zgodilo?« Pred Tisinimi očmi so se nenadoma spet pokazali prizori nekega jutra, ko so jo poklicali v bolnico zaradi srčnega infarkta, ki ga je utrpela njena mama. Na srečo je slednja preživela, vendar z veliko težavami. Spomini so nenadoma kakor močen slap preplavili vsak kotiček Tisinih misli: trpeče oči njene matere v bolnišnici, bolečina v njenih prsih, strah, cmok v grlu ... Kaj, če bi se vse to ponovilo?