Naslanjal sem se na mizo. Bila je vsa popisana in "vgravirana" z različnimi bedarijami. Pogledal sem skozi okno. Tam je bil parkiran moj skuter. Črn. Tako kot dan danes. Brezzvezen dan pisanja testov in spraševanj. Učitelji me preprosto mučijo, ker vedo da nič ne znam, ker vedo da se ne učim, nikoli niso prijazni do mene, ker vedo da se tepem. Brezzveze- še enkrat. Če bi lahko imel moč, bi jo uporabil za svoje dobro v šoli. Da bi me učitelji imeli radi in te fore. V bistvu me niti ne poznajo. Ko me rabijo rečejo: "ej ti mali, kako ti je že ime?." To me greni. Vsak dan bolj in bolj. In to samo za to ker sem nižji od ostalih. Od mojih sošolcev pač. In zato tudi nimam prijateljev. Razen Imrana. Imran je car, ampak problem je v tem da je on 8. jaz 9. Zato je dan še bolj brezzvezen, ko pomislim na to. Valjam se po mizi. Naslanjam roke nanjo in poskušam zaspati. Tedaj se moja miza zatrese, mene vrže in srce mi skoraj pade v hlače! Učitelj matematike stoji pred mano in roke ima na moji mizi. "Spiš a ne, mali?!" se zadere. Potem me vpraša po imenu in priimku. "Adriano..." pomencam na tiho. Zabeleži me v redovalnico z veliko enico. "Tako- Adriano, se zasmeje stari. "Lepo enico imaš." se zahihita in zasmeje se tudi cel razred, s puncami vred, ki pa mi gredo najbolj na živce. Anika in moja bivša: Nelly. Sta kot dva hudiča. Anika me cel čas objema, se mi smeje in hoče na vse pretege postati moja "punca". Meni je grozna. Ampak vsaj boljša od Nelly- odkar sva se razšla. O puncah naslednjič. Pomežikam Soncu skozi okno, ki se skriva za oblaki. "Zakaj mora biti vsak dan tako brezzvezen?" pomislim. Zvonec zazvoni konec ure. Vzamem svojo "BAPE" shark torbo in hočem skozi vrata, pa me vstran potisne grupa bosancev iz mojega razreda. Posmehujejo se mi, govorijo kako sem mali in da smo srbi nič kaj boljši od klošrjev. To me ubija. In nevem kako bom uspel priti skozi dan...