Emely me ke grdo pogledala. Strmeli sva druga v drugo najno strmenje pa je prekinila Emma: "Saj vaju bom pustila sami, da se lepo zmenita!" Pri tem se je Emma zlobno zasmejala. Nekaj časa sva še strmeli druga v drugo po tem pa sva se obrnili in zavzdihnili. Začela je Emely in je potiho rekla: "Zakaj si me tam pustila samo mislila sem, da se dobro razumeva?" Bila sem jezna sama nase hotela sem se udariti ali potegniti za lase a sem se hitro umirila. Na koncu sem rekla: "Ne vem. Jan se je hotel z mano pogovoriti v parku in sem potem kar odšla." Emely je postajala boljše volje. Nekaj časa sva še stali tam potem pa sedli v klopi. Odločila sem se, da mi je vseeno za stvari s klubi in tako naprej celo v tisti Janov klub nisem hotela iti. Vse skupaj je bilo brez veze. Fantje in punce bi se mogli razumet ne pa se ločevat po spolu! Bila sem jezna jezna na cel svet ampak nisem bila presenečena saj so se takšni izpadi pri meni pogostokrat dogajali. Zdržati sem morala do konca pouka. In nekako sem. Po odhodu iz učilnice pa me je Emely objela. "Prideš jutri jahat k meni?" Nasmehnila sem se ji. "Seveda!" Ona pa mi je odvrnila "Okej! Dobiva se ob petih na pašnikih." Rekla sem ji: "Pridem! Ampak najprej moram nekomu zlomiti srce." S tem sem mislila na Jana. Opazila sem ga in šla do njega. Ko me je videl se je nasmehnil in rekel: "Živijo!" Takoj je opazil izraz na mojem obrazu zato je vedel da ne prinašam ravno dobrih novic. "Glej Jan. Meni niso všeč nekakšni klubi. Z veseljem bi se družila s tabo a ne v klubu prosim." Na moje presenečenje je bilo Janu to v redu. Zdaj pa sem se morala odpočiti od dneva zato sem šla domov.