11.9.1939, 8.00 zjutraj:
Danes sem se zelo zgodaj prebudila in pripravila obed zame in za mlajšo sestro Ruth. Nato sem se odločila, da grem do našega poštnega nabiralnika. A zdaj si resnično želim, da tega ne bi storila. Pred vrati sosednjega stanovanja v našem judovskm bloku so stali nacisti. Mislili so, da je naše stanovanje že prazno, saj so pred dobrimi dvemi tedni odpeljali najina starša. Ko so ju odpeljali, sva bili z Ruth v šoli in tako naju niso našli. Starša sta se za najini življenji vedno zelo bala. Izgleda, da jima je uspelo naciste prepričati, da nimata otrok in da naj odpeljejo samo njiju dva. Ko sva tisti dan prišli iz šole, nama je sosedona hči vse povedala. Od takrat naprej kot starejša sestra skrbim za obe, zame in za Ruth. A zdaj so naju našli. KATASTROFA! Zdaj sediva na peronu in čakava vlak, ki naju bo odpeljal stran, v neznano, proč od življenja in sreče.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Hej! Dnevnik Ane Frank me je tako pretresel, da sem se odločila, da bom poiskala podatke dveh judinj iz taborišča Treblinka. Iz teh podatkov zdaj pišem zgodbo.