Hejla!
Hvala vsem ki redno komentirate in berete mojo zgodbo! Res mi ful velik pomenijo vsi vaši komentarji! Okej zdej pa kr na zgodbo!
luv u all
Ananas:pineapple:



Ko so se vrata za njim zaprla, sem še nekaj trenutkov stala na sredini odra. Roke so mi rahlo drhtele, srce pa je v meni razbijalo kot utrgan metronom.
Zavila sem se v jopo, pobrala torbo in skoraj neslišno odšla iz gledališča. Vsaka stopnica, vsak utrip v mestu je bil nenadoma bolj jasen.
To bo moja skrivnost. Ne bom povedala nikomur. Ne še.

Ko sem se vrnila v dom, je bila ura že skoraj štiri popoldne. Večina sob je bila praznih; sošolci so bili še pri svojih urah ali na vajah. Slečeno torbo sem vrgla v kot in se zgrudila na posteljo. Počutila sem se izmučeno, pa ne samo fizično – glava mi je bila težka, kot da je prepolna vsega, kar se je zgodilo.
V sobi je bil mir. Tišina, ki sem jo potrebovala, da sem se za nekaj minut zavila vase in pustila telesu, da vsaj malo počije.
Čez slabo uro me je čakal individualni trening z učiteljico. Tisto, kar bi še zjutraj čutila kot grožnjo, sem zdaj gledala drugače. Njene besede, grožnje, pritiski vse to ni bilo več edino merilo. Nekdo je videl mene. Resnično mene. In verjel, da lahko naredim več.
Zatisnila sem oči, a nisem zaspala. V mislih sem si znova in znova vrtela gib, ki sem ga vadila na odru. Iztegnjena noga. Dvig roke. Pogled.
Ne bom je razočarala. Ne bom razočarala sebe.
Ko je ura odbila pet, sem vstala, si zavezala lase v tesen čop in si oblekla trenirko.
Zdaj grem. Zdaj sem pripravljena.
Ko sem prišla v studio, je bila Hamsley že tam. Stala je ob pianistu in s strogo zbranostjo gledala po prostoru. Glasba se še ni začela, a prostor je bil že napolnjen s tiho napetostjo. Vse je dišalo po lesu, znoju in koncentraciji.
"Pravočasno," je rekla brez nasmeha, a tudi brez zaničevanja. Pokimala sem, odložila torbo in stopila na sredino.
"Začni z ogrevanjem. Ne bom izgubljala časa."
Besede so zarezale, a v meni niso povzročile tiste stare tesnobe. Danes ne. Danes sem bila pripravljena.
Glasba se je začela, počasna in natančna. Vsak gib sem začutila do konic prstov. Ko sem se nagnila naprej v arabesko, sem slišala, kako je učiteljica nekaj tiho zamrmrala. Nisem vedela, ali je bila kritika ali potrditev in v tem trenutku mi ni bilo mar. Bila sem v tem. Prisotna. Odločena.
"Ponovi," je ukazala.
Ponovila sem.
"Višje dvigni stopalo. Rame sproščene. Pogled naj drži linijo."
Popravljala me je brez prestanka, in čeprav je včasih delovalo kot da išče napake iz navade, sem ji sledila. Utripala sem znotraj ritma, dih v skladnosti z vsakim gibom. Nič me ni moglo zlomiti.
Po uri in pol intenzivnega dela sem bila prepotena, zadihana, a zadovoljna. Nisem spregovorila ničesar. Bila je tišina, ki je včasih povedala več kot besede.
Profesorica me je opazovala. Nato je počasi stopila k meni, z roko pokazala proti odru.
"Tam boš nekoč, če boš vsak dan delala tako."
Pogledala sem jo, presenečena, a nisem rekla ničesar. Samo pokimala sem. Bila je to njena različica priznanja.
Ko sem odšla iz studia, sem čutila, kako mi pod kožo nekaj žari. Bila je to utrujenost. Pa tudi... upanje.
Tisto popoldne smo šle z Zoe, Mayo in Camille nakupovat. Zoe je spet predlagala, da gremo, ko smo se po šoli dobile. Nič posebnega. Samo nakupovanje in mogoče nekaj kave. In res, sem si mislila, da bo to zdaj tisto, kar rabim nekaj običajnega, brez pritiska, brez prevelikih pričakovanj.
Maya je bila kot vedno v nekem svojem svetu, preizkušala sončna očala in komentirala vsakogar, ki je šel mimo, Camille pa je šla za nami, v svojih svetlih čevljih, in se obremenjevala s tem, da mora najti točno tisto beležko, ki si jo je zamislila.
Nekako sem hodila za njimi, brez posebne volje, a hkrati sem se zavedala, da sem z njimi in da to zdaj pomeni, da imam vsaj nekaj trenutkov miru. Mesto je bilo polno ljudi, vsi so hodili hitreje kot jaz, z nekaj optimizma v koraku, kot da je vse v redu. Smo res vsi takšni? Sem si mislila. Jaz pa sem imela tisti občutek, kot da sem kar nekaj časa že čakala na nekaj.
In potem sem ga videla.
Bil je tam čez cesto, pred kavarno. Stal je z eno roko v žepu, druga pa je držala telefon. Ni imel nobenega posebnega izraza na obrazu. Samo tam je bil, kot da bi se slučajno pojavil. Na trenutek sem obstala, ker sem ga opazila.
Zoe je opazila moj pogled. “Kdo je to?” je vprašala, ko je opazila, da gledam.
Ne vem, sem si mislila. “Ne vem.”
“Si sigurna?” je rekla in se smehljala. “Mogoče ga poznaš?”
“Ne,” sem rekla in skomignila z rameni. “Verjetno sem ga samo opazila. To je vse.”
Ampak v tistem trenutku, ko sem ga gledala, je on zaznal moj pogled in ga za trenutek ujel. Zame ni bilo nič posebnega, ampak srce mi je naenkrat poskočilo. Niti nisem vedela, zakaj. Samo tako je bilo.
In potem, ko je zaznal moj pogled, se je rahlo nasmehnil, kot da bi me pozdravil, potem pa je šel proti vratom kavarne. Enostavno je izginil. Niti sem se dobro zavedala, kaj se dogaja.
“Tipično,” je rekla Zoe. “Ravno ko se pokaže nekdo zanimiv, že izgine.”
Maya je samo obrnila oči. “Kdo ve, mogoče ga še srečamo.”
Camille je odprla vrata trgovine in me pogledala. “Pojdimo, no, nismo tukaj, da bi se obremenjevale s tem.”
Šle smo noter, ampak nekako sem imela občutek, da me je nekaj pri tem fantu res zmedlo.