Hejla!
Že enajsti del! Danes pa neki malo bolj romantičnega. Sicer ne tak veliko ampak vseeno nekaj. Hvala vsem ki komentirate in berete zgodbo!
Luv u all
Ananas:pineapple:


Trgovina je bila ena tistih z nešteto zvezki, peresnicami, nalepkami in neumnostmi, ki jih v resnici ne rabiš, ampak se ti zdi, da jih nujno moraš imet. Camille je zavila levo in že začela sistematično pregledovati vse beležke. Vzela je eno s cvetličnim vzorcem, potem jo odložila. Nato eno z zlatimi črtami. In potem še eno čisto belo. “Nobena ni prava,” je zamrmrala bolj zase.
Maya je medtem sedela na robu police s sončnimi očali na nosu, čeprav smo bile notri, in snemala video, v katerem je govorila: “Realno, če nimaš sončnih očal za noter, a sploh obstajaš?” Med snemanjem se je obrnila k meni, mi jih porinila na nos in rekla: “Ti pašejo. Res. Ujemajo se s tvojo ‘skrivam vse vase’ energijo.”
“Skrivaš vse vase?” se je Camille obrnila proti nama in zavila z očmi. “To se reče – imam svoj mir.”
“Svoj mir in pa kdo je tisti fant tam čez cesto,” se je Maya zarežala.
Zavila sem z očmi in šla naprej med police. “Lahko, da je bil samo nekdo, ki je stal tam. Zakaj iz tega delate zgodbo?”
“Naredimo zgodbo iz vsega,” je rekla Zoe, ki je ravno iskala neko šminko, čeprav je trdila, da ne mara makeupa. “Drugače bi nam bilo dolgčas.”
Ko smo končno končale z beležkami, sva šli z Zoe še v trgovino s kozmetiko. Maya je rekla, da gre naprej do bubble tea stojnice in naj jo najdemo tam. Camille je še vedno gledala, če si je izbrala pravo, kot da gre za življenjsko odločitev.
V kozmetični trgovini je Zoe pograbila eno maskaro, nato drugo. “To je ona, ki ti podaljša trepalnice za osem kilometrov,” je rekla. “TikTok je nor nanjo.”
“Meni je vsaka ista,” sem rekla in gledala, kako si je v ogledalu popravljala lase. “Ampak ok, če boš z njo bolj srečna…”
“Kot da ti ne bi pasalo malo poudarit oči,” je rekla in me pogledala skozi odsev. “Posebej zdaj, ko te nekdo mogoče opazuje skozi okno kavarne.” Pomežiknila mi je.
“Saj je že šel,” sem rekla in pogledala proč. “In ne me zafrkavat. Itak ne vem, kdo je.”
Nato smo spet vse štiri končale pred bubble tea stojnico. Maya si je naročila z mangom, jaz s kokosom, Camille je cincala, Zoe je vzela borovnico. Usedle smo se na klopco pri fontani in nekaj časa samo sedele, vsak s svojim lončkom v roki. Ljudje so hodili mimo, sonce je počasi padalo nižje in ni bilo več tako vroče.
“Res pogrešam dneve, ko nismo imele urnikov,” je rekla Zoe. “Ko si se zbudil in nisi imel nobenih pričakovanj.”
“Ja,” je rekla Camille. “Ampak po drugi strani... če jih ne bi imela, bi se mi zmešalo. Jaz rabim strukturo.”
Maya se je naslonila nazaj in rekla: “Jaz rabim samo teden brez enega samega mnenja učiteljev.”
Nasmehnila sem se. “Vem, kaj misliš.”
Tisti trenutek ni bil nič posebnega, pa vseeno je bil. Samo mi štiri, bubble tea, sončni zahod in občutek, da za trenutek nič ne pritiska nate. Noben oder, noben pogled, nobene kritike. Samo prijateljice in dan, ki se je vlekel točno toliko, kolikor smo ga pustile.
Ko smo že skoraj spile zadnje požirke in začele razmišljat, kam naprej, sem ga spet zagledala. Fant izpred kavarne. Prihajal je proti nam. Najprej nisem bila čisto prepričana, ali res gre proti naši klopci ali samo mimo, ampak potem sem videla, da gleda naravnost vame. In ja očitno je šel točno k nam.
Zoe je takoj opazila. “Okej, okej, to se dogaja,” je zašepetala in se nasmehnila na tisti svoj način, ki pomeni, da bo začela iz tega delat šov.
“Ne gledaj zdaj,” je rekla Maya, medtem ko si je s slamico vrtela po ledu. “Ampak ful je cute.”
Camille pa je že tiho odložila svoj lonček in se pripravljala, da bo zraven, ko bo treba komentirat vsak detajl.
In potem je bil že pred nami. Pogledal me je, rahlo zmedeno, kot da se sprašuje, če ima prav.
“Hej,” je rekel. Njegov glas je bil precej normalen. Niti samozavesten, niti živčen. Samo… sproščen.
Zazrla sem se vanj, rahlo presenečena. “Hej?”
“Si bila ti prej tam pri prehodu? Pri trgovini s papirnico?”
“Ja…” sem rekla, rahlo previdno.
“Okej. A mi daš svojo številko?”
Vsi so me pogledali, kot da sem pravkar postala zvezda resničnostnega šova. Zoe je že skoraj padla s klopce. “O moj bog,” je rekla. “A se to res dogaja?”
Maya si je komaj zadrževala smeh. “Daj mu jo, no. Samo zaradi raziskovalnih namenov, seveda.”
Camille je rekla: “Ali pa daj lažno. Tudi to je opcija. Samo ne imej tistega glasu, ko si živčna, ker te bomo izdale.”
“Ej,” sem jih vse pogledala postrani in rekla: “Lahko ste tiho, prosim?”
Fant se je nasmehnil. “V redu, ni panike, če nočeš. Samo sem si rekel če ne vprašam, ne izvem.”
Za trenutek sem se zmedla, ker res nisem pričakovala tega. Pa ne da je bil ne vem kaj, samo… ni zgledal kot nekdo, ki bi kar pristopil. Pa tudi jaz nisem nekdo, ki bi kar dajala številko neznancem. A nekaj v tem, kako je to rekel, me je prepričalo, da ni ena od tistih random igric.
Zraven sem čutila, kako so me moje prijateljice gledale kot jastrebi. Kot da bodo vse analizirale takoj, ko odide. Pa ni bilo važno. Vtipkala sem številko, on si jo je shranil.
“Hvala,” je rekel, potem pa dodal: “Jaz sem Kai, mimogrede.”
“Tjaša,” sem rekla.
"Okej te pokličem kasneje, da vidim, če s mi dala pravo številko."
Takoj ko je odšel, so vse tri skočile v akcijo.
“Zakaj zgleda kot da ima playlisto samo indie glasbe in je stal v kavarni zato, ker piše poezijo?” je rekla Maya.
“Pa kaj si mu res dala pravo številko?” je Camille vprašala.
“Saj ste bile tam, ste vidle,” sem rekla in se nasmejala. “In zdaj a lahko samo eno minuto tišine, preden začnete delat romane iz tega?”
“Prepozno,” so vse tri rekle naenkrat.
In to je bilo to. Še en trenutek, ki se je kar zgodil. Pa mogoče res ni bil nič posebnega. Ampak vseeno je bil čisto moj.