Hejla!
Evo danes že novi delček! Upam da vam bo všeč!
Luv u all
Ananas:pineapple:

Naslednji dan sem se zbudila s čudnim občutkom v želodcu. Ne nervoza, ne vznemirjenje nekaj vmes. Dan, ko grem z njim ven. Z Kaijem. Ko sva se dogovarjala, je bilo vse tako sproščeno, kot da se poznava že dolgo, pa se v resnici skoraj ne. Ampak nekaj je bilo v njegovem tonu, v načinu, kako mi je pisal… nekaj lahkotnega, a hkrati dovolj, da sem danes razmišljala samo o tem.
Popoldne sem stala pred omaro in gledala vanjo, kot da bom notri našla nek odgovor. Zoe je ležala na postelji in me opazovala s podvihnjenimi nogami in telefon v roki.
»A dej no, sej gresta sam ven. Ne rabiš zgledat ko da greš na podelitev oskarjev,« se je zasmejala.
»Ne grem čisto ven, čisto navaden dan tudi ni,« sem rekla in stresla nekaj majic iz obešalnikov. »Kaj naj oblečem?«
»Tole,« je rekla in mi vrgla eno sivo, rahlo oprijeto majico in črne hlače z nizkim pasom. »Lepo, sam svoje, nič preveč. Če te je do zdaj pisal vsak dan, te bo tudi v tem hotel videt.«
Pogledala sem se v ogledalo, popravila lase in si jih spela v rahlo razmršen čop, z nekaj pramenčki spuščenimi ob obrazu. Nanesla sem malo maskare, pa nekaj svetlega na ličnice dovolj, da sem se počutila urejeno, ampak še vedno kot jaz.
»Se vidi, da ti je všeč,« je rekla Zoe s tistim svojim nasmeškom.
Skomignila sem. »Ne vem še. Sam vem, da mi je okej z njim. Da je neki... miren. Ampak v dobrem smislu.«
»To je dober začetek,« je rekla, vstala in mi zravnala majico. »Greš?«
Pogledala sem na uro. Deset minut čez štiri. Dogovorjena sva bila ob pol petih, pred tisto novo kavarno blizu centra.
»Greva,« sem rekla in še enkrat pogledala vase v ogledalu. Nekaj v meni je bilo drugače kot običajno. Ne nujno veliko. Samo... kot da sem bolj prisotna.
Z Zoe sva se odpravili do vhoda, kjer sva se razšli. Ona je zavila proti knjižnici, jaz pa čez park. Sonce je že zahajalo, tisti topli oranžen sijaj, ki spremeni čist navadne trenutke v nekaj filmskega. In ko sem ga zagledala tam, kako sedi na klopci in brska po telefonu, mi je srce čisto tiho poskočilo. Ampak tako prijetno. Ne panično, ne zmedeno. Samo... mehko.
Sede je bil čisto sproščen, z eno roko naslonjen na naslonjalo klopi, v drugi je držal telefon, a ko me je opazil, ga je takoj pospravil in dvignil pogled.
Njegove oči so se srečale z mojimi, in v trenutku sem čutila, kot da se je zrak med nama zgostil. Pogledal me je s tistim... pogledom. Tistim, ki ga skoraj ne znaš opisat, ker ni vsiljiv, ni preveč očiten, ampak vseeno naredi nekaj s tabo. Mal skrivnosten, mal samozavesten, kot da ve nekaj, kar ti še ne.
In potem se mu je na obrazu narisal tisti počasen, topel nasmeh. Tak, ki se ne konča samo pri ustih, ampak se razširi čisto do oči.
»Wow, zgledaš... res dobro,« je rekel, ko je vstal in naredil par korakov proti meni.
Začutila sem, kako mi vročina počasi zleze v lica. »Hvala,« sem rekla in se na hitro nasmehnila. »Tudi ti.«
Malo nerodno sem si popravila lase, čeprav so bili že v redu, samo zato, ker nisem točno vedela, kaj naj s rokami.
»A si dolgo čakal?« sem vprašala, čeprav sem vedela, da ne.
»Ne, glih sem prišel. Ti si bolj točna od mene, očitno,« je rekel in rahlo dvignil obrv.
»Se trudim,« sem rekla s tiho mislijo, da če se že trudim za kogarkoli bit točna, je to zdaj. In se je očitno splačalo.
»Greva?« je rekel in pokazal s pogledom proti kavarni.
Pokimala sem in sva šla. Koraki so bili počasni, sproščeni. Med nama je bilo nekaj tihe elektrike, ampak ne takšne, da bi pritiskala. Bolj tista, ki v tebi naredi občutek, da si na začetku nečesa, kar bi lahko bilo lepo.
Sedela sva za mizo ob oknu, kjer se je skozi steklo razprostiral pogled na ulice mesta. Veter je rahlo migljal listje na drevesih, zvoki mesta so prišli do naju kot nekakšen umirjen šum v ozadju. Bila je ravno prav topla popoldanska ura, ko sonce še ni bilo premočno, ampak je vse skupaj obsijalo z zlatim sijajem.
Kai je naročil kavo, jaz pa čaj z medom, da malo pomirim živce. Z glavo sem rahlo nagnila na stran in opazovala, kako mu je v očeh nekaj iskric, a brez pritiska, samo zanimanje.