Hejla!!!!
Danes pa zadnji del zgodbe!! Res se morem zahvalit vsem ki ste kadarkoli lajkali, komentirali ali pa si nasplošno prebrali zgodbo! Ne znam vam povedat kako sem vesela da sem tole lahko objavljala na pilu in z vami delila tole zgdbico!
No zdaj pa kar na zadnji del zgodbe! Še enkrat hvala vsem ki ste jo spremljali!
luv u all
Ananas:pineapple:


Sedela sem na svoji postelji, obkrožena z Zoe in Kaijem. V sobi je bila prijetna toplina in vonj po sveže opranih oblačilih, a v meni je vseeno tlelo nekaj tesnobe in pričakovanja. Nenadoma je moj telefon zazvonil sporočilo. Srce mi je začelo biti hitreje, kot bi hotelo preskočiti utrip. Vedela sem, da je lahko karkoli, ampak globoko v sebi sem upala na dobro novico.
Počasi sem vzela telefon v roke, prsti so mi rahlo drhteli. Odprla sem sporočilo in začela brati. Besede so se mi zdele kot nekaj, kar se ne more zgoditi resnično “sprejeta si”, “članica kluba”, “čestitke”. Vse to je prišlo naenkrat in me preplavilo kot topli val. Pogledala sem v Zoe in Kaija, ki sta me opazovala z velikimi nasmehi in iskrico v očeh. Vem, da so tudi njuni srca hitreje utripala.
V meni je zavrelo nešteto občutkov veselje, ponos, strah, pričakovanje. Vse tiste dolge ure vadbe, bolečina, solze, dvomi, ki sem jih premagovala, so se končno združili v eno samo močno noto zmagoslavja. Zdelo se mi je, kot da sem na vrhu sveta in hkrati sem čutila tudi to neznosno lahkotnost, ko veš, da si dokazal nekaj pomembnega ne samo drugim, ampak predvsem sebi.
Občutek je bil skoraj fizičen: srce mi je bilo kot bobenj v prsih, dihanje hitrejše, in kljub temu sem čutila notranji mir. Vedela sem, da je to začetek nečesa velikega, novega poglavja, ki bo polno izzivov, ampak tudi priložnosti. Zoe me je objela, Kai je položil roko na mojo ramo in v tistem trenutku sem vedela, da nisem sama.

Sedeča na tleh svoje sobe sem obrnila še zadnjo škatlo, vanjo pospravljala svoje najljubše stvari plesne copate, stari zvezek z zapiski gibov, nekaj oblek in spominkov. Vedela sem, da bom kmalu odšla v nov, neznan svet baletni dom Alexandra Moreaua. Misel na to me je hkrati vznemirjala in strašila. Bil je korak, ki sem ga dolgo pričakovala, ampak tudi korak, ki me je spraševal, če sem res pripravljena.
Roke so mi rahlo drhtale, ko sem zlagala oblačila, srce pa je bilo kot napolnjeno z mešanico sreče in strahu. Vsi ti dnevi treningov, neprespane noči in solze so zdaj dobili nov pomen zdaj se je vse to zdelo vredno, ker sem dobila priložnost, o kateri sem dolgo sanjala. A hkrati sem vedela, da ni konec, ampak šele začetek.
Nato je Zoejin telefon zabliskal s sporočilom. Srce mi je skočilo v grlo. Odprla ga je in prebrala:
“Hej, sprejeli so me! Bom še morala veliko delati, ampak gre! Komaj čakam, da bova skupaj!”
V tistem trenutku sem začutila val olajšanja in veselja, ki je preplavil vsak kotiček mojega telesa. Najprej sem se smejala, skoraj brez nadzora, nato pa mi je v oči privrela solza sreče. Zoe! Bova skupaj! V istem prostoru, na istem mestu, obe s svojimi sanjami in izzivi.
Ni bilo več strahu, ker sva vedeli, da ne bova sami. Imeli bova ena drugo.
Pakiranje je postalo lažje. Vsaka stvar, ki sem jo spravila v škatlo, je dobila poseben pomen, saj sem vedela, da bo moj dom kmalu tam znotraj zidov, kjer bom rastla kot plesalka, a tudi kot človek. Srce mi je bilo polno upanja in nove energije. Zavedala sem se, da bo to težka pot, a ker nisem več sama, me ni bilo strah.
V tistem trenutku sem vedela, da je prav zdaj začetek nečesa, kar bom vedno nosila s seboj prijateljstvo, moč in neizmerno strast do plesa. In to je bilo največje darilo.
Večer je počasi padal, ko sva se Zoe in jaz zbrali v skupni sobi. Pred nama so bili zadnji trenutki s prijateljicami Mayo, Camille, Aneso, Vinjo in Piper. Srce mi je bilo težko, ker sem vedela, da se kmalu vse spremeni. Baletni dom Alexandra Moreaua ni le nova priložnost, ampak tudi razdalja med nami.
Ko so prišle, smo se objemale kot, da se svet podira, a obenem držale skupaj, kot da se nič ne bo spremenilo. Obraz sem imela mokar od solz, ki so se tiho valile po licih. Maya me je močno objela, njene roke so bile tople, a tudi polne skrbi. Camille je tiho stiskala mojo roko, njen pogled je bil poln ljubezni in podpore.
Anesa, Vinja in Piper so stale zraven, vse z enakimi mešanimi občutki veselje za naju, a žalost zaradi ločitve. Občutek, da bomo kmalu le še spomin, me je pritiskal na prsih.
„Obljubite,“ je s solzami v očeh rekla Maya, „da ne bomo pozabili ena druge. Da bomo kljub vsemu ostale prijateljice.“
Zoe si je obrisala solze: „Nikoli ne bova pozabili. Niti slučajno ne. Midve bova vedno tukaj, za vas.“
Jaz sem čutila, kako me vse skupaj preplavlja hvaležnost za te prijateljice, žalost zaradi slovesa in upanje, da bo prihodnost boljša. Moje besede so bile tihe, a odločene: „Nikoli ne bova dopustili, da nas razdalja razdeli. Prijateljstvo je močnejše od kilometrov.“
Ko smo si izmenjale zadnje objeme, sem vedela, da bo to slovo le začetek nove zgodbe. Zgodbe, ki bo šla skozi izzive, a ki bo ohranila vez, ki smo jo ustvarile vse te mesece.
Ko so odšle je prišla profesorica Hamsley. "Srečno Tjaša vedela sem, da boš nekoč visoko prilezla zato sem bila še posebej stroga s tabo. In ti Zoe tudi ti si pokazala izjemno predanost baletu. Ponosna sem na obe, želim vama veliko uspeha v prihodnosti"
Nisem mogla verjeti, da nama je Hamsley ravnokar čestitala! Obe sva se ji zahvalili in odšli ven iz šole. Pred šolo sem zagledala Kaija. Odložila sem prtljago in se mu vrgla v objem, solze so mi spet stopile v oči, ko mi je rekel: "Princeska moja mala, saj veš da naju razdalja ne more ločiti! Drugo leto grem na faks, ki je v istem mestu kot boš ti. Tako, da se vidiva kmalu."
Še zadnjič sem ga močno objela nato pa z Zoe odkorakala proti svoji prihodnosti. Vesela, ker sem našla prave prijatelje in fanta, ki me podpirajo v vsem! Vedela sem, da pot ne bo lahka ampak, če bom dovolj vstrajna bom lahko dosegla vse kar bom želela. Odprla sem svoj dnevnik in na zadnjo stran zapisala *b*Dream and never stop dreaming!*b*