Hejla!!!
Evo pa že nov del!!! Upam da vam bo všeč!
luv u all
Ananas:pineapple:


Kabinet Alexandra Moreaua je bil prijetno svetel, jutranja svetloba je skozi steklena vrata nežno prodirala in se lomila po lesenem parketu. Stala sem ob oknu, srce mi je rahlo hitreje bilo, a skušala sem ostati zbrana. Nasproti mene je bila Sara nekdo, ki sem jo poznala že predolgo, a ne prav prijetno. Vem, da ni pozabila svojih starih zamere in da zna biti trda konkurenca.
Alexandre je sedel za svojo veliko mizo in naju pogledal z resnim, a spoštljivim pogledom. Njegov glas je bil odločen, ko je začel:
„Odločanje med vama je izjemno težko. Obema sem prepoznal izjemen potencial, zato ni lahko izbrati. Vsaka ima svoj slog, svojo energijo, svojo zgodbo, in prav to nas vse navdušuje.“
Nato je Sara zagrizeno pogledala name in nato izustila nekaj, kar me je skoraj zbodlo v prsih:
„Res misliš, da si tukaj zato, ker si kaj posebna? Jaz sem tista, ki res vleče stvari naprej. Vem, kako plesati s strastjo, kako dati vsaki gibu pomen. Ti? Vedno si bila tiha, preveč previdna. Zdaj pa poglej, kdo bo tukaj kraljica!“
Moje srce je začelo hitreje utripati, v prsih sem začutila stisk. Vse tiste ure, solze, utrujenost, ki sem jih premagala, so se zdele na preizkušnji. Toda nekje v meni se je vžgala moč. Pogledala sem jo naravnost v oči in z mirnim, a odločenim glasom sem rekla:
„Možno je, da sem tiha, ampak nikoli nisem popustila. Vsak gib, ki ga naredim, izraža nekaj, kar besede ne morejo povedati. Mogoče ne bom kraljica po tvojem merilu, ampak vem, kdo sem jaz. In to je dovolj.“
Še preden je kdo kaj rekel, so se vrata odprla in v sobo so vstopili Kai, Zoe in Anesa moji najbolj zvesti prijatelji. Stali so za menoj, kot zid zaščite.
Kai je prvi stopil naprej in Sari pogledal s hladno odločnostjo:
„Mislim, da je dovolj. Tjaša ni tukaj zato, da bi tebe poslušala, ampak zato, da pokaže, kaj zna. In če ti ni všeč, naj to reši ples, ne besede.“
Zoe je dodala:
„Samo zato, ker si glasna in agresivna, ne pomeni, da si boljša. Tjaša dela trdo, vadila je vsak dan, ne samo zdaj, ampak ves čas. Ples je za tiste, ki imajo srce in dušo, ne za tiste, ki se samo derejo.“
Anesa se je nasmehnila in me pogledala s podporo:
„Mi verjamemo vate. Nisi sama v tem.“
Sara je vidno razburjena, z mrkim izrazom, odkorakala iz kabineta, a njene oči so še vedno sledile meni in mojim prijateljem.
Alexandre je dvignil roko in rekel:
„To je zelo pomemben trenutek. Vidim, da ima vsak izmed vas strast, a tudi spoštovanje drug do drugega je ključno. Sprejeli bomo odločitev, ki bo najboljša za klub in za vas vse.“
Globoko sem vdihnila, roke so mi še vedno rahlo drhtele, a srce je bilo močnejše kot prej. Ko so se moji prijatelji umaknili, sem začutila olajšanje in odločnost. To ni bil konec, temveč začetek nečesa velikega.

Po tistem napetem srečanju sem se odpravila domov, v šolo. Ko sem stopila v razred, sem takoj zagledala prijateljice Zoe, Maya in Camille že so se smejale in klepetale, kot da jih nič ne teži. Njihov nasmeh mi je ogrel srce. Takoj sem se jim pridružila in začutila, kako se napetost z dneva počasi topi.
Med odmorom smo sedle v jedilnico, naročile nekaj malega in se začele pogovarjati o vseh malenkostih o treningih, predstavi, tudi o moji avdiciji. Zdelo se je, da sem se lahko sprostila, vsaj malo. Zoe je začela razlagati neke smešne dogodke z vadbe, Maya je dodajala svoje prigode, Camille pa nas je vse zabavala z zabavnimi komentarji.
Bil je tisti pravi občutek, da nisi sama da te podpirajo in razumejo. V trenutku, ko smo skupaj, sem pozabila na vse skrbi. Po šoli smo se odločile, da gremo na sprehod v park, da si malo odpočijemo od vsakdanjega vrveža.
Med hojo sem si ves čas ponavljala, kako pomembni so ti ljudje zame prijatelji, ki stojijo ob meni ne glede na vse. V njihovem druženju sem čutila moč, ki mi bo pomagala premagati vse izzive, ki še prihajajo.