Živjo metuljčki.
Nov del. Hvala, če boste prebrali, všečkali, komentirali ali pa kar vse skupaj.

“Ja norčevati se ne bi smeli.”
Nadaljevali smo z mečevanjem. Šlo jim je odlično. Čez eno uro sem zavpila.
“Pozor!” Sem zavpila. “Za danes smo končali. Za jutri bom našla nove tehnike.” Vsi so nemo odšli. Ponosno sem stopila iz avle.
“Aisha.” Ob Lysandrovem klicu sem se obrnila.
“Ja?“
“Veš kaj?”
“Ne.”
“Počaščen sem.”
“Zakaj?”
“Ker je nad našo šolo tak blagoslov, kakršen si ti.”
“Daj ne zajebavaj se no.”
“Nisem še končal.”
“Res?”
“Ja.”
“No in kaj je tisto kar mora fant kraljičine hčere povedati svoji punci?”
“Angel se je spustil iz nebes in nam poslal tebe.”
“Daj no zardela bom.” Nasmehnil se je.
“To je moj namen.”
“Lysander rada te imam.”
“Jaz pa tebe.”
“Lepo.”
“Poglej.”
“Kaj naj pogledam?”
“Jaz te nočem zaradi porekla.”
“Upam, da res ne.”
“Ne, ker si lepa in pametna.”
“Hvala.”
“In ker ščitiš nepopularne.”
“Hvala.”
“To sem enkrat poskusil s svojim prijateljem ampak me je ponižal.”
“Če hočeš mi lahko poveš, če nočeš pa ne.”
“Hvala Aisha.”
“Zakaj?”
“Da si tako razumljiva.”
“Ni problema.”
“No imel sem prijatelja, ki me je rinil v vse možne stvari ampak sem mu vedno rekel ne. Edina stvar, pri kateri se z njim ni bilo možno pogajati je bilo spreminjanje družbenega sloja.”
“Zakaj?”
“Ne vem.”
“No nadaljuj.”
“Elaro sem že dolgo nazaj skušal rešiti ampak je ta moj prijatelj potem prepričal trenerja, da me vrže ven iz ekipe.”
“Kaj je bilo potem?”
“Skregal sem se z njim.” Poljubila sem ga. Spet me je objel super občutek njegovega jezika in njegovih ust. Ta prečudovit trenutek pa je kot po navadi uničil moj šofer. Potrobil je.
“Ja že grem!” Sem zavpila na šoferja. “Adijo!” Še enkrat sem ga poljubila, ga objela in odšla.
“S čim sem si jaz zaslužil tako super punco?” Je rekel za mano. Nasmehnila sem se mu.

Ko sem prišla domov je tam zavladala prava panika.
“Mami kje je Vita?”
“Ne vem.” Mi je vsa histerična odgovorila. Šla sem v Vitino staro sobo skozi prehod. Takrat sem se spomnila, da gre lahko Vita skozi luknje.
“Lana!” Mala čarovnica se je ob omembi svojega imena takoj prikazala.
“Ja?”
“Mi prosim narediš napoj, s katerim bom lahko šla skozi vsako luknjo?”
“Seveda.” Mi je prikimala.
“Koliko časa potrebuješ?”
“Eno uro.” Pokimala sem. To eno uro bom preživela na moji prečudoviti zmajevki. Ta pogled je vedno tako veličasten kot ni noben. Prav dih ti zastane, ko se dotakneš oblaka, ki je kot črviva pena, majhne gozdove, polja in zgradbe. Če si majhne rasti splezaj na zmaja in z njim poleti pa ne boš več tako majhen. Ob tem razgledu sem pozabila na čas. Zmajevka je upočasnila.
“Si žejna?” Zarjovela je. “Koliko časa pa sva tukaj? O marička, saj sta minili že dve uri. Greva proti gradu.” Dala sem jo v sveže nastlan boks z veliko količino hrane. Pomahala sem ji in odšla. Stekla sem po zelenem dvorišču proti Lanini sobi.
“Aisha!” Je vpila Lana.
“Ja?”
“A tu si.”
“Ja.”
“Izvoli napoj.”
“O hvala.” Vzela sem stekleničko in jo izpraznila. Podala mi je še napoj za običajen videz in tudi tega je v hipu zmanjkalo. “Jaz zdaj grem.” Stekla sem proti Alexeijevi sobi. Odstranila sem opeko in šla skozi portal. Šla sem po kamniti stezi proti Alexandrovi hiši. Prvi vhod je bil zaklenjen zato sem šla zadaj za hišo. Zastal mi je dih. Pred mano je stalo truplo moje preljube sestre. Ugriznila sem jo.
“Aisha pojdi!”
“Ne!”
“Pusti me tu.”
“NE!”
“Le težave si boš nakopala.”
“Tokrat imamo nekaj več kot so imeli včasih.”
“Kaj imamo zdaj?”
“Zdaj imamo Nežo.” Dvignila sem sestro in stekla proti gradu. Tam sem šla skozi portal. “Mami! Imam Vito!” Mami je z Nežo za petami pritekla v Alexeijevo sobo.
“Je vredu?”
“Mami fvhanjvihouifhuefh.” Je komaj slišno rekla Vita preden je utonila v večen spanec. Mami je zastal dih.
“Mami kaj to pomeni?” Sem vprašala, medtem ko je Neža poizkušala rešiti Vito.
“To pomeni, da je Alexandrova mami moja sestra.”
“Kaj?!”
“Ja.”
“Povej mi več.”
“Dobro. Moja sestra se je zaljubila v običajnega človeka, s katerim je imela dva sinova. Njuna moč je, da lahko zaznata pošasti.” Naprej ni zmogla več in je padla v globok jok.
“Vita boš v redu? Neža bo Vita v redu?!”
“Bom poizkusila urediti ampak ničesar ne obljubim.”
“Bi pomagalo, če ji damo malo krvi od tistega psihopata.”
“Za danes bi.”
“Dobro.”
“In to bo dovolj časa, da naredim zdravilo.” Stekla je v sobo in nekaj kuhala. Pritekla je s iglo polno krvi in jo zasadila v Vito. Trenutek zatem je bila v redu.
“Vita povej kaj je bilo!”
“Alexandrova mačeha nas je vrgla iz hiše. Jaz sem se ji postavila po robu. Ampak je vame pljunila ogenj in nas z mešanico moči vse ubila.”
“Vita si rekla z mešanico moči?”
“Ja.”
“Jojmene.”
“Kaj pa je mami? Je Vita kaj takega rekla?”
“Ta gospa je moja preljuba sestra. Alexandrova mama in tista, ki se Vas je hotela znebiti no onidve sta moji sestri. Qorathara in Quinara, ki sta bili dvojčici ampak sta se zelo spremenili.”
“O njima velja legenda, kajne?”
“Imaš prav Aisha. Sestri sta se neke temačne noči sprli. Ta spor se je večal in večal in na koncu je Qorathara ubila, čeprav ne vem kaj se je zgodilo Quinaro.” Razmišljala sem. Obe imata Q. Dvomim, da je teta Quinara umrla. Preprosto ne verjamem.
“Mami leteti grem.”
“Ne Aisha ne greš.”
“Zakaj?”
“Ker bo konec prvega semestra in ti moraš oddati še šest nalog.”
“Prav.”
“Veselo na delo.” Odšla sem v sobo h knjigam. Ko sem naredila nalogo za Večno Relikvijo se mi je posvetilo. Obe sta na Q in verjetno sta nekje, kjer je Q. Šla sem do knjižne omare in potegnila na plano knjigo Vse grozote in krasote Strahopešte. Odprla sem na strani Q in pogledala vse znamenitosti. Gozd sester Q. Verjetno je tam zaprta Quinara. Legla sem na posteljo. Čez nekaj trenutkov sem že zaspala.

Naslednje dan sem naredila izpit za Večno Relikvijo. Ugotovila sem, da vsi bolj spoštujejo Elaro.
“Hej Aisha.”
“Živijo lepotec.” In sva se poljubila. Spet me je zajel tisti sladikast občutek njegovih ust. Preprosto nisem mogla nehati.
“Živijo.” Bila je Selene. Takoj sva prenehala.
“Živijo Selene.”
“Aisha prideš malo sem.” Stopila sem za prijateljico.
“Ja Selene?”
“Čestitam za Večno Relikvijo.”
“Povej mi cel stavek Selene.”
“Čestitam ti za odlično oceno pri Večni Relikviji.”
“Črt te zaprosil ... Aaaaaaaaaa Črt te je zaprosi.”
“Ja. Aaaaaaaaaaaaaaaaa. Ampak to ni vse.”
“O odločbi pri Večni Relikviji.”
“Ja. In potem sva se poljubila.”
“O Selene ima fanta. Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.” Stopila sem do Lysandra. “Lepotec bi šel z mano?”
“Oh Aisha s tabo bi šel na konec sveta.” Še enkrat sva se poljubila.
“Dobro, ker bova letela z mojo zmajevko do Gozda sester Q.”
“Ali ni tam truplo ene od sester?”
“To bova raziskala.” Smeje se sva skupaj odšla do vhoda. Tam pa sem zagledala mojega voznika.
“Kaj če te on vidi?”
“Tvegala bova.” Šla sva za našo limuzino k meni domov. “Mami! Sprehodila bom mojo zmajevko!” Usedla sem na njen hrbet.
“Kraljica moja, jaz še nisem letel s zmajem.”
“Vse je enkrat prvič.” So bile moje zadnje besede preden sem pognala zmajevko in jo usmerila proti Gozdu sester Q. Lysander je mižal.
“Strah me je.”
“Ljubček odpri oči. Nad oblaki sva.” Odprl je oči in ravno te so mu skoraj padle iz jamic.
“T-t-to j-je t-tako l-lepo.”
“Vem.” Sem mu odvrnila ter zavila proti gozdu, ki je imel obliko črke Q.
“A-a-aisha.”
“Ja?”
“S-slabo m-mi j-je.”
“Kaj?!”
“P-prav s-si s-s-slišala.”
“Zakaj?”
“P-pozabil s-sem ...”
“Kaj si pozabil?”
“D-da i-imam z-zračno b-bolezen.”
“Boš v redu ali greva nazaj?”
“B-bom v-v r-redu."
“Prav.” Zmajevko sem pognala. “Gozd sester Q, že prihajamo.”

Ja zdaj se začenja akcija. Po moje ji kar ustreza naslov Družina, da te kap.
No lepo se imejte,
Heart