Živijo metuljčki.
Imate kaj za pusta hrusta? Užiivajte pust in se našemite, da vas ne bom prepoznala. Ta del pa ni ravno pustno obarvan..


Spremenila sem se v vampirja in odšla proti gradu. Šla sem po temačnem hodniku ječ mimo velikih in malih ječ do svetlobe. Stopila sem na kamnita tla in šla proti ogromnemu staremu gradu. Potrkala sem na velike hrastove duri. Odprla mi je visoka gospa s črno-sivimi lasmi.
“Ja?” Je rekla z raskavim glasom.
“Ste vi Ravena Bludhaven?”
“Ja.”
“Jat sem Aisha Drakonhart.” Zastal ji je dih.
"Bolje zate, da govoriš resnico, ker sem stara tri tisoč le in se ne mislim prerekati s tabo.”
“Ne lažem. Moja mami Ada je zanamka Bludhavnov.”
“Ježešna.” Gospa je še nekaj nerazločnega zamomljala in me spustila v grad. Vhod je imel enak kot naša hiša, torej kot neko kupolo s štirimi velikimi prehodi. Seveda moja mami ne bi bila moja mami, če ne bi bilo vse v rdečem. “Aisha.” Z zanimanjem sem pogledala gospo, ki je vesela nadaljevala. “Največ eno uro si lahko tu.” Pokimala sem in ji sledila po velikem gradu. Oni niso imeli velikih družinskih slik, temveč prazno stopnišče. Zdelo se mi je kar malo dolgočasno. Gospa je opisovala življenje v gradu. “Oh, se opravičujem ampak sedaj imam čajanko s sestrami Črnogorski.”
“Nasvidenje.” Odšla sem proti ječami in zagledala vihar.
“Aisha si to ti?” Spremenila se je v običajno deklico in takoj sem v njej prepoznala Wendy.
“Wendy si to ti?”
“Ne veš Eryxija sem.” Zasmejali sva se in si stekli v objem.
“Ona me je zaprla v ječe, sedaj se bom pa malo pozabavala z njo.” Ponovno sva se zasmejali in stekli v ječe. Wendy mi je nekaj govorila, kar se je dogajalo jaz pa sem jo navidez zavzeto poslušala, čeprav so bili moji možgani pri Lysandru.
“Aisha!”
“Ja?”
“Ne poslušaš me.”
“Am kaj?”
“Aisha.”
“Oprosti. Razmišljam o svojem fantu.”
“O moj Bog! Tista Aisha Drakonhart, ki je vedno govorila, da ne bo imela fanta.” Obe sva planili v smeh.
“Ja, ta Aisha Drakonhart.” Vprašujoče me je pogledala. “Kaj?! Saj pravijo, da zola spremeni pošasti.”
“Kako mu je ime?”
“Lysander.”
“Ooooo. Katera pošast je?”
“Vampir.”
“Povej še kaj.”
“Imam dve prijateljici.”
“Kako jima je ime?”
“Elara in Selene.” Takrat se je najin pogovor končal, saj sva bili že pred mojo celico. Nisem hotela drezati vanjo, ker je izgledala slabe volje. “Iz zole. Ti si pa vedno bila in boš moja najboljša prijateljica.” Izgledala je pomirjena.
“Veš, da sem že 100 let tu stražarka.”
“Waw. Kaj pa stražiš?”
“Truplo neke Quinare.” Zastal mi je dih.
“Me pelješ tja?”
“Bom poskusila.”
“Kdo jo pa straži?”
“Ztornado in Tartarus.”
“Kdo sta onadva?”
“Dva močna viharja, ki sovražita kraljevo družino.”
“Ni Tartarus ime tvojemu očetu?” Položila mi je prst na usta.
“Ššššššššššššš to veva le midva.” Takrat sem se spomnila, daje Wendy brez mame, oče pa je ne priznava.
“Najprej pa bova ugotovili kdo je tvoja mama.”
“Aisha.”
“Ja?”
“Ne bova iskali moje mame.”
“Zakaj?”
“Strah me je snidenja z njo.” Popolno sem razumela. Položila sem ji roko na rame in tako sva šli skozi gozd. Čutila sem, da ji po licih tečejo grenke solze, ki jih ne zna obvladovati. Zato sem jo imenovala vodna vihra.
“Vodna Vihra?” Zasmejala se je in me pogledala.
“Ja Prijazna Vampirka?”
“Šla bom s tabo.” Pogledala me je tako kot bi hotela reči `hvala´.
“Ni treba Aisha.”
“Vedno bom ob tebi, če me rabiš.” Nasmehnila se mi je.
“Se spomniš tiste pesmi? Kako že gre?”
“Vedno ob tebi bom ne glede na to kaj se zgodi tudi, če morje poplavi te, vedno bom ob tebi.” Sem zapela in potem sva v en glas zapeli skupaj.
“Tudi, če gora poruši se, moj vampir ob tebi bom ne glede na vse...” Nenadoma sem utihnila.
“Aisha, kaj je narobe?”
“Ššššššššššššššššššš.” Dala sem prst na usta. Slišala sem lomljenje vej. Potem je za nekaj časa utihnilo.
“Kaj je bilo?”
“Nekaj sem slišala.”
“Kaj pa?”
“Nisi slišala?”
“Ne.”
“Očitno sem imela prisluhe.” Zvok se je ponovil.
“Je bil to ta zvok?”
“Jap.” Lomastenje je bilo vse bližje. Spremenila sem se v vampirja in odletela bliže.


Pa imate nov del. Uživajte vikend,
Heart