*b* 1. poglavje: O šunki, knjigi in ušesu *b*
2. del



Vrata vseh učilnic so izgledala enako in Karo se je spraševala, kakšne so videti od znotraj. Julianu in ostalim je sledila v ne preveč velik prostor na koncu hodnika in vrata za njimi so se zaprla. Znašla se je v učilnici, ki ... ni bila podobna učilnici. Ob stenah so se resda vrstile dolge knjižne police in opazila je nekaj miz, a prostor ni dajal videza, da bi se v njem poučevalo. Izgledal je bolj kot razmetana dnevna soba, še posebej zaradi dveh kavčev ob oknih, ki so jih zakrivale rjave zavese.

Ozrla se je naokoli in opazila radovedne poglede na sebi. Obkrožena je bila le s fanti, kar ji ni bilo všeč, prav nasprotno; počutila se je skrajno neprijetno. A ko se je obrnila proti knjižnim policam, je za njimi zagledala punco, ki je verjetno iskala določeno knjigo. Zdela se je miroljubna in odločila se je, da bo ob prvi priložnosti stopila do nje. Julian se je zdel prijeten, a je kljub temu raje prijateljevala z ljudmi istega spola. V učilnici jih je bilo za zdaj le okrog deset, kar se ji je zdelo nenavadno malo, a se nad tem ni kanila pritoževati. Manj ljudi je pomenilo manj stresa.

Julian je stopil ob njo, se ji komaj opazno nasmehnil in se obrnil proti fantom, ki so mrko spremljali njegove gibe. Zdelo se je, da ga prezirajo. “Novinko imamo,” je dejal in pokazal nanjo. Videla je, kako so se spogledali in nekateri zavili z očmi. Ja, definitivno so ga prezirali.

“Daj, naj se sama predstavi,” je rekel eden in stopil korak naprej. “Zakaj si tako tiho?” To vprašanje ji je vrgel naravnost v obraz.

“Uh,” je bilo vse, kar je spravila iz sebe. *i* Pojma nimam, kako odgovoriti na to vprašanje. *i*

“Kdo si?”

“Karo. Ime mi je Karo.”

Pogledal je svoje prijatelje, ki so se zasmejali. “Me veseli, Karo.” Pokimal je in se namuznil. “Od kod to ime?”

“Em, pravzaprav ne vem.” Seveda je vedela, a zakaj bi to priznala njemu, katerega imena še niti izvedela ni. Bil je temnopolt, s kratkimi črnimi lasmi in sivimi očmi, ki so posmehljivo zrle vanjo. Roke je tiščal v žepe in se zibal z noge na nogo. Njegov nasmeh Karo ni bil všeč.

“Prav. Jaz sem Aljoša,” se je predstavil in se spet obrnil nazaj. “Oni pa se naj kar sami predstavijo. Samo poglej jih. Skrivajo se za mano, kot da sem njihova mati. Prestrašeni tepci. Boste tiho ves dan ali kaj?”

V odgovor je dobil mrmranje, kar je bilo zanj verjetno dovolj. “Midva bova kolega, okej?” Vprašanje je zvenelo kot grožnja.

Julian je stopil mednju in Aljošo prestrelil s pogledom. “Ne nasedi mu, Karo,” je rekel. “Zdaj se pretvarja, da je prijazen, a ti povem, da je vse prej kot to. Izrabil te bo, kot izrablja te butce, ki jih kliče prijatelji.” Z glavo je pokazal na fante, ki so zrli v tla.

Aljoša se je zasmejal. “Kdo pa misliš, da si, da to rečeš, Šunka?”

“Samo ne poskušaj.”

“Zakaj, čudak? Boš spet ‘začaral’ stol, da se zlomi, ravno ko jaz sedem nanj? Ali boš morda ponovil svojo ‘coprnijo’ z premikajočo se omaro? Hm? Boš naredil to?”

“Ne, zate ne mislim porabljati svojega časa.”

“Oh, kako si me užalil. Ubožček, kaj boš pa potem naredil?”

Julian je samo zmajal z glavo in prijel Karo za ramo. “Vidiš, takšen je.” Sledila mu je na drugo stran učilnice in za sabo slišala Aljošine žaljivke. Julian je sedel na vijoličen kavč in odložil veliko torbo, ki je zgledala nadvse neudobna za nositi, na tla. Zavzdihnil je in se zazrl skozi del okna, ki ni bil zagrnjen z zavesami. Okna so imela pogled na zaraščeno posest.

Karo je sedla na kavč ob njem in preučevala njegov obraz. Zdel se je utrujen in še bolj rdeč v obraz kot prej. Ko je videl, da ga opazuje, si je nadel neiskren nasmeh.

“O kakšnih ‘coprnijah’ je govoril?”

“Prosim ne reči, da si ga dejansko poslušala.”

“Nisem ... Vseeno pa me zanima. Premikajoča se omara? Kaj je mislil s tem?”

Po nekaj sekundah tišine je samo zmajal z glavo. “Saj ne vem. Verjetno je videl omaro in si predstavljal, da se premika. To me prav nič ne čudi. Aljoša je. Misli, da je nek voditelj razreda, a ga v bistvu nihče ne mara. Saj si videla ostale. Niso si upali postaviti njemu v bran, saj vedo, da nima pojma, o čem govori.”

Ni bila prepričana, če mu naj verjame ali ne. V glavi se ji je porajalo vedno več vprašanj. “Kdaj se začne pouk?” je vprašala.

“Kadar želiš.”

“Kako to misliš?”

“Lahko začneš zdaj, lahko čez nekaj ur. Če pa želiš biti neizobražena kot Aljoša, ti ni treba početi ničesar.”

“Oprosti, malo sem zmedena.” Pogledala je po učilnici in prav nihče ni sedel za mizami in čakal na prihod učitelja.

“Ne opravičuj se. Zagotovo ti je težko na prvi dan.” Nasmehnil se je in čakal na več vprašanj.

“Zanima me samo ... kdaj pride učitelj?”

Julian jo je pogledal, kot da je padla z Lune. “Učitelj?”

Zaprla je usta, saj ni mogla trpeti, kako pomilovalno je zrl vanjo. Počutila se je neumno. *i* Zakaj se nisem nekako pozanimala, kako tukaj poteka pouk? Razmišljala sem le na splošno in nikdar pomislila, da bo tukaj drugače. *i*

“Pozabi.” Vstala je in pokazala na knjižne police. “Tja grem.”

Pokimal je in iz torbe vzel svoj skrivnostni zvezek. Počakal je, da ga je nehala opazovati in se lotil svojih nerazumljivih čačk.



********

tale del je dokaj kratek ampak imam načrtovano, da bo 1. poglavje objavljeno v 3 delih in bo 3. veliko daljši. kdaj želite da ga objavim? ker imam prva tri poglvja in še mal že napisana, nočem pa vsega naenkrat objavit ;)