2. poglavje
SKRIVNOSTNI NAMIG
Peljali sva se na izlet tja kamor gremo vsako leto, skupaj. Zdelo se mi je malo ironično: greva tja kamor naju pelje oče vsako leto zato, da bi pozabili, da ga ni. Povrh vsega mi je mami med vožnjo povedala, da je policist prišel, da bi nama sporočil, da ni novih novic o očetu. Seveda nisem pozabila na pismo v njegovi omarici, bil je varno shranjen v moji torbi. Preostanek poti sva se peljali v tišini. Bila sem zmedena, žalostna in malo jezna na vse skupaj, svoje jeze nisem znala razložiti in o tem sem dolgo razmišljala. »Vse bo v redu« ,mi je rekla mami, ko je opazila kako sem zamišljena. Med potjo sem potočila še nekaj solz, nato pa odprla ogledalo da b si jih obrisala. Iz za senčila je padel majhen listek, pogledala sem mamo, ki je gledala po zemljevidu, a je bila preveč osredotočena na to, da naju ne izgubi, da ni opazila. Pobrala sem listek in preden je mama pogledala sem si ga zatlačila v žep. Pogledala sm v ogledalo in videla kako izgledam zadnjih nekaj dni: zelene oči sem imela polne žalosti, temno rjave kratke lase sem imela razmršene, lica rdeča.