Naslednje jutro sem se zbudila prej kot običajno. Soba je bila še napol v temi, skozi okno pa so prodirali prvi zlati žarki jutranjega sonca.

Na tleh je že stala moja pripravljena potovalna torba. »Evangeline!« sem zaslišala Ilianin glas iz hodnika. »Si že pokonci?«»Ja!« sem odgovorila in odprla vrata.Iliana je stala pred mano z nasmehom na obrazu in s torbo čez ramo. »Končno je prišel ta dan,« je rekla navdušeno. Nasmehnila sem se. »Še vedno ne morem verjeti, da res odhajava.« Skupaj sva še zadnjič preverili, ali imava vse. Oblačila, odeje, knjige, nekaj hrane in vse ostalo, kar bi lahko potrebovali na poti. Ko sva se spustili v pritličje, sta naju tam čakala mama in oče. Zunaj se je zaslišalo topotanje kopit. Kočija. Stopila sem skozi vrata in jo zagledala pred hišo. Bila je velika in elegantna, z lesenimi stranicami in temnimi kolesi. Konji so mirno stali pred njo, njihov dih pa se je v hladnem jutru rahlo kadil. Mama naju je objela.Najprej Iliano, nato še mene. »Pazita nase,« je rekla.»Bova, mama,« je obljubila Iliana. Ko me je mama objela, sem začutila, da ji po licu polzi solza. »Mama ...« sem tiho rekla. »Saj vem,« je rekla in se nasmehnila skozi solze. »Samo težko mi je, ko moji dekleti odhajata.« Objela sem jo še močneje. »Hitro se vrneva. «Ko sva se poslovili od očeta in mame, sva se povzpeli v kočijo. Vrata so se zaprla in čez nekaj trenutkov smo se odpeljali. Gledala sem skozi okno, dokler naš dom ni izginil za drevesi. »Misliš, da bo letos drugače?« me je vprašala Iliana.»Kaj?« »Kamp. Nalva. Vse.« »Upam, da bo,« sem rekla. »Mogoče bo celo bolj zanimivo, kot pričakujeva.«Iliana se je nasmehnila. »Jaz se najbolj veselim, da bom spoznala druge vilince. »In različna druga bitja,« sem dodala Točno! Predstavljaj si, da bi videli kakšnega zmaja.« »Mislim, da bi raje najprej videla kakšnega vilinca.« »Strahopetka.« »Realistka,« sem jo popravila. Obe sva se zasmejali .Pot je postajala vse bolj zavita in gozd vse gostejši. Pogovor je počasi utihnil. Iliana se je naslonila ob stran kočije in kmalu zaprla oči. »Samo malo bom počivala,« je zamrmrala. »Seveda.« Čez nekaj minut je že spala. Jaz pa nisem mogla.Gledala sem skozi okno in razmišljala o prejšnjem večeru .O zamaskirani osebi. O njenem glasu.
Našla boš, kar iščeš. Ko bo čas. Zakaj je poznala moje ime? In kaj naj bi sploh iskala? Poskušala sem odgnati te misli, toda bolj ko sem se trudila, bolj so se vračale. Nenadoma se je kočija upočasnila. Dvignila sem pogled. Pred nami se je pojavila ogromna kamnita stena, skoraj popolnoma prekrita s svežim, zelenim bršljanom. Bila je tako visoka, da se je zdelo, kot da sega vse do neba. »Kaj za ...?« sem zašepetala. Kočija se ni ustavila. Zapeljala je naravnost proti steni. Za trenutek sem pomislila, da bomo trčili. Potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Kočija je šla skozi bršljan. Za nekaj sekund nisem videla ničesar. Nato pa je pred nami zasijala svetloba. Iliana se je prebudila. »Evangeline ...« Obe sva pogledali skozi okno. In obema je zastal dih. Pred nama se je razprostirala Nalva. Čudovita, ogromna dežela, obdana z zelenimi griči, gozdovi in bleščečimi rekami. Na nebu so počasi plavali nežni oblaki, sončna svetloba pa je vse skupaj ovijala v zlato. Povsod okoli nas so bili vilinci.Nekateri so hodili po tlakovanih poteh, drugi so se pogovarjali pred majhnimi trgovinicami, nekateri so jahali nenavadna bitja, ki jih še nikoli nisem videla. Med hišami so letala drobna krilata bitja, nad travniki pa so se podili otroci z dolgimi, koničastimi ušesi. »To je ...« je začela Iliana. »Prečudovito,« sem dokončala. Toda pogled mi je obstal na nečem drugem. Na sredini dežele se je nad vsem dvigoval mogočen grad. Bil je ogromen in veličasten, z visokimi stolpi, srebrnimi konicami in dolgimi kamnitimi zidovi, ki so se bleščali na soncu. Zdelo se je, kot da je bil zgrajen iz same svetlobe. »Nalvin grad,« je zašepetala Iliana. Kočija se je počasi spuščala po poti proti dolini. Obe sva se ozirali na vse strani in poskušali videti čim več. Čarobna bitja. Neznane rastline.Čudovite hiše. In daleč v središču vsega tega mogočen grad.

Kočija se je počasi ustavila pred mogočnim vhodom v grad. Skozi okno sem še vedno občudovala visoke stolpe, ko so se vrata kočije odprla. »Prišli sva,« je navdušeno rekla Iliana. Izstopili sva in se znašli med množico drugih udeležencev. Povsod okoli naju so bili vilinci, nekateri sami, drugi v spremstvu svojih družin. Vsi so se ozirali okoli sebe z enako mešanico navdušenja in radovednosti kot jaz. Pred vhodom v grad je potekal velik sprejem. Glasba se je razlegala po dvorišču, služabniki pa so pozdravljali prišleke in jih usmerjali naprej.

Kmalu so nam razložili, da bo vsak udeleženec dobil svojo sobo. Ko sem to slišala, sem pogledala Iliano. »Torej ne bova skupaj,« sem rekla. »Očitno ne,« je odgovorila in skomignila z rameni. »Ampak se vidiva pri večerji.« Objeli sva se in nato odšli vsaka v svojo smer. Ko sem vstopila v svojo sobo, sta me tam že čakali dve mladi vilinki. »Princesa Evangeline?« je vprašala ena izmed njiju. Prikimala sem. »Moje ime je Vaeri,« se je predstavila. »Jaz pa sem Ivara,« je dodala druga. Obe sta bili čudoviti. Imeli sta dolge, svetle lase, skoraj kot zlato, in neverjetno turkizno-modre oči. Za trenutek sem ju samo opazovala. Tudi sama sem bila vilinka, vendar še nikoli nisem videla takšnih las. V moji družini so imeli vsi vranje črne lase z značilnimi belimi prameni. »Vaši lasje so čudoviti,« sem rekla, preden sem se lahko ustavila. Vaeri se je nasmehnila. »Hvala.« Spletični sta mi pomagali razpakirati stvari in pripraviti vse za večerjo. Medtem sta mi pripovedovali o gradu in o tem, kaj me čaka. »Na uvodni večerji boste spoznali ostale udeležence,« mi je povedala Ivara. »In kraljevo družino,« je dodala Vaeri. »Kraljevo družino?« sem vprašala. »Da. Tudi kralj in kraljica ter njuna sina bosta prisotna.« Ko sta končali, sem stopila pred veliko ogledalo. Pogledala sem svoj odsev. Obleka mi je bila takoj všeč. Bila je čudovite vijolične barve, ki se je popolnoma ujemala z mojimi očmi. V pasu je bila ozka in elegantna, nato pa se je široko razširila vse do tal. Ob vsakem mojem premiku so se drobni okraski na blagu zasvetili, kot bi bila obleka posuta z drobnimi zvezdami.»Izgledaš čudovito,« je rekla Vaeri. »Hvala,« sem se nasmehnila. Ko je napočil čas, sem zapustila sobo in se odpravila proti dvorani. Hodila sem po dolgem hodniku, ko sem nenadoma zavila za vogal in se v nekoga zaletela. »Oprostite!« sem hitro rekla. Pred mano je stala vilinka z dolgimi oranžnimi lasmi in osupljivimi smaragdnimi očmi. »Nič hudega,« se je nasmehnila. »Upam, da vas nisem poškodovala.« »Ne, brez skrbi.« Za trenutek sva obstali druga pred drugo. »Mimogrede, jaz sem Lunette,« je rekla. »Evangeline.« »Tudi ti greš na večerjo?« »Ja. Ravno sem namenjena tja.« Lunette se je nasmehnila. »Potem lahko greva skupaj.« »Z veseljem.« Skupaj sva nadaljevali po hodniku. Kmalu sva prišli do velikih vrat. Pred njimi sta stala dva stražarja v bleščečih oklepih. Ko sta naju zagledala, sta brez besed odprla vrata.Vstopili sva. Ob pogledu na dvorano sem obstala. Bila je ogromna. Visok strop je krasil velikanski lestenec, katerega svetloba se je odbijala od zlatih okraskov. Ob straneh dvorane so bile razporejene dolge mize, pogrnjene z elegantnimi prti, na njih pa so že čakale številne jedi.

Veliko vilincev je že prispelo. Nekateri so se pogovarjali v skupinah, drugi so se šele usedali, medtem ko so skozi vrata prihajali novi udeleženci. Lunette me je pogledala. »Pripravljena?« Pogledala sem proti množici. »Mislim, da bom morala biti.« Skupaj sva stopili globlje v dvorano.