Pisalnica
Vsa srečna sem se vrgla mami okrog vratu.
"Hvala mami! Hvala stokrat!"
Sem se ji hitela zahvaljevati. Ona pa se mi je veselo smejala.
"Hah, Hannči, nehaj se tako zahvaljevati. No... Saj bosta tudi Ben in John vesela konja."
Mi je v smehu pojasnila mama. Ben in John sta moja mlajša bratca. Prikupna sta, ampak včasih zelooo nadležna.
"Ja, prav imaš! Bena bom lahko začela učit jahati!"
Sem veselo rekla. Ben je bil star devet let in bil je najmlajši. Oboževal je konje ter nasploh vse živali.
"Seveda! Dobra ideja! Ampak previdno!"
"Saj ne na Ghaalibu. Na kakšnem drugem konju."
Sem se nasmehnila mami.
"Hmm... Ja... Ne vem, ali bomo vzeli še kašnega. No, ja, če ga najdeš. Zastonj. Z veseljem."
Se je nato odločila. Oddahnila sem si. Mogoče pa najdem še kakšnega konja. Hah, to bi bilo krasno. Poklicala sem Bena.
"Ben! Ben! Pridi pogledat Ghaaliba."
Sem zavpila proti njegovi sobi.
"Jaaa, končno ga bom videl! Prihajam!!!"
Vedela sem, da bi rad jahal. Ampak ne sme jahati Ghaala. Drugega konja. Ga bom že našla.
Ben je bil ves navdušen nad Ghaalom. Skakal je okoli in prepeval.
"Ghaalib! Ghaalib! Končno sem te spoznal! Tralalalalalala!"
"Haha, Ben! Prav smešen si!"
Sem se mu zarežala. Iztegnil je roko. Ghaalib jo je povohal ter tiho prhnil. Potem je pustil, da ga bratec poboža. Ben se je nasmehnil. Končno je pobožal Ghaaliba.
--------------------------
Vikend se je počasi približeval h koncu. V nedeljo popoldan smo odšli na obisk k babici in dedku. Res ju imam rada. Vedno sem vesela, ko ju gremo obiskat.
-----------------------
Babica je skuhala odlično kosilo. Za sladico pa celo jabolčno pito, mojo najljubšo sladico! Potem pa sta me babica in dedek poklicala k sebi.
"Hanna... Dobila si Ghaaliba. Zdaj pa ti midva podarjava tole sedlo. Udobno je, in pristajalo bo Ghaalibu. Upava, da ti je všeč. Zraven pa je seveda tudi uzda."
Mi je dejala babica. V oči so mi stopile solze.
"Hvala! Hvala, res!"
Objela sem vsakega posebej. Koliko mi te pomeni! Ogromno, res.
Sedlo je bilo popolnoma črno. Podsedelnica je bila turkizne barve. Ahh, kako bo pristajalo Ghaalu! Uzda pa je bila čisto črne barve, na čelu pa so bili turkizni "cofki".
"Z veseljem Hanna! Uživaj z Ghaalibom."
Sta se mi prijazno nasmehnila. Rada ju imam, res. Zelo
-----------------------------
Po odličnem kosilu in prijetnem druženju smo se z družino odpravili domov. Z bratoma sem na zadnjih sedežih občudovala svoje in seveda Ghaalovo novo sedlo. Črno usnje se je lesketalo.
"Wow, pa je res lepo to sedlo!"
Je začudeno dejal John. Moj drugi bratec. Star je enajst let in je res nadarjen za igranje rokometa. Kar naprej ga mama vozi okoli po turnirjih.
"Jaaa, itak! Si pa hitro ugotovili."
Sem se mu zarežala.
------------------------------
Končno smo prispeli domov. V našo prikupno leseno hiško. Sedlo sem nesla v novi hlev, kjer je bil seveda tudi prostor za shranjevanje jahalne opreme. Hah, so pa res pomislili na vse. Nato sem stekla do Lottieine hiše.
"Lottie! Lottie!"
Sem že od daleč klričala. Slišala me je njena mama.
"Ooo, Hanna! Živijo! Hah, slišim, da rabiš Lottie. Jo grem iskat."
In že je odhitela v hišo iskat hčer.
"Ojla Hanna! Prihajam!"
Mi je zavpila prijateljica med obuvanjem modre superge.
"Dobila sem sedlo in uzdo! Pridi, da ti pokažem."
"Uu, super!! Prihajam!"
Tekli sva vso pot do moje hiše. Ko naju je Ghaalib zagledal je veselo zarezgetal. Ogledali sva si opremo, nato pa sva se še malo pogovarjali...
"Omg, ne morem verjeti! Nedelje je že skoraj konec! Jutri so spet priprave za valeto!!!"
Sem rekla. Kako hitro je minil vikend!
"Ja! Se že veselim! Kakšen že ti zdi Henry? Iskreno."
"Hmm... V bistvu prijeten in prijazen. Super par bi bila!"
"Misliš?"
Me je negotovo vprašala Lottie.
"Seveda, nikoli ti ne bi lagala! Kaj pa midva s Tommijem?"
"Hm?! Aja... Ja, super sta!"
Je rekla nekoliko negotovo.
"Hah, sori, malo sem se zamislila. Pa nisem sledila."
Aja, ok, sem se že usrašila kaj je narobe z njo.
Čez nakaj časa je Lottie odšla domov. Pospremila sem jo s kolesom.
-----------------------------------
Ko sem se vrnila nazaj domov, sem pojedla kos kruha. Nato sem se umila, se počesala in do konca uredila pred spanjem. Jaaa, jutri pa ples! S Tommijem!!! Jupiii!!!
------------------------------
Zaspala sem hitro. Ko sem se zjutraj zbudila sem se počutila svežo in spočito. Še sreča! Niti sledu o podočnjakih. Ampak... Saj je ura že 8.05!!!!! Nase sem hitro navlekla črne pajkice in vijoličen Adidas pulover. Lase sem si počesala v čop ter si na hitro umila zobe. Za zajtrk ni bilo časa. Na rame sem si vrgla torbo in stekla skozi vrata. Avtobus sem zamudila... Če celo pot tečem mogoče ne bom zamudila veliko. Mama in oče pa sta že zdavnaj odšla v službo. Pognala sem se v tek. Tekla sem kolikor hitro sem mogla, mimo Lottieine hiše, skozi gozd... Po vseh bljižnicah, kar sem jih poznala. Bila sem čisto zadihana, ko sem končno prišla v šolo. Zamudila sem pet minut. Stekla bom do matematične učilnice. Mogoče v razredu še ni učiteljice... Ahh, smola. Je že v razredu. Odprla sem vrata. Ves razred je strmel vame.
"Em... Dober dan. Se opravičujem za zamudo. Zamudila sem avtobus."
Sem se opravičila učiteljici.
"Prav. Sedi na svoje mesto."
Je hladno odgovorila. Usedla sem se na svoje mesto poleg Lottie...
ojlaa! oa je spet tu nav dell:heartpulse:.
če bi kdo želel, da ga obveščam, naj mi napiše, ga bom z veseljem. samo povezave žal ne morem poslatt, ker je ne morem skopirat (moj supr telefon hahah:rage:)
noo, lep vikend, se mal pa bojo počitniceee!!!! lyy all:hugging:
"Hvala mami! Hvala stokrat!"
Sem se ji hitela zahvaljevati. Ona pa se mi je veselo smejala.
"Hah, Hannči, nehaj se tako zahvaljevati. No... Saj bosta tudi Ben in John vesela konja."
Mi je v smehu pojasnila mama. Ben in John sta moja mlajša bratca. Prikupna sta, ampak včasih zelooo nadležna.
"Ja, prav imaš! Bena bom lahko začela učit jahati!"
Sem veselo rekla. Ben je bil star devet let in bil je najmlajši. Oboževal je konje ter nasploh vse živali.
"Seveda! Dobra ideja! Ampak previdno!"
"Saj ne na Ghaalibu. Na kakšnem drugem konju."
Sem se nasmehnila mami.
"Hmm... Ja... Ne vem, ali bomo vzeli še kašnega. No, ja, če ga najdeš. Zastonj. Z veseljem."
Se je nato odločila. Oddahnila sem si. Mogoče pa najdem še kakšnega konja. Hah, to bi bilo krasno. Poklicala sem Bena.
"Ben! Ben! Pridi pogledat Ghaaliba."
Sem zavpila proti njegovi sobi.
"Jaaa, končno ga bom videl! Prihajam!!!"
Vedela sem, da bi rad jahal. Ampak ne sme jahati Ghaala. Drugega konja. Ga bom že našla.
Ben je bil ves navdušen nad Ghaalom. Skakal je okoli in prepeval.
"Ghaalib! Ghaalib! Končno sem te spoznal! Tralalalalalala!"
"Haha, Ben! Prav smešen si!"
Sem se mu zarežala. Iztegnil je roko. Ghaalib jo je povohal ter tiho prhnil. Potem je pustil, da ga bratec poboža. Ben se je nasmehnil. Končno je pobožal Ghaaliba.
--------------------------
Vikend se je počasi približeval h koncu. V nedeljo popoldan smo odšli na obisk k babici in dedku. Res ju imam rada. Vedno sem vesela, ko ju gremo obiskat.
-----------------------
Babica je skuhala odlično kosilo. Za sladico pa celo jabolčno pito, mojo najljubšo sladico! Potem pa sta me babica in dedek poklicala k sebi.
"Hanna... Dobila si Ghaaliba. Zdaj pa ti midva podarjava tole sedlo. Udobno je, in pristajalo bo Ghaalibu. Upava, da ti je všeč. Zraven pa je seveda tudi uzda."
Mi je dejala babica. V oči so mi stopile solze.
"Hvala! Hvala, res!"
Objela sem vsakega posebej. Koliko mi te pomeni! Ogromno, res.
Sedlo je bilo popolnoma črno. Podsedelnica je bila turkizne barve. Ahh, kako bo pristajalo Ghaalu! Uzda pa je bila čisto črne barve, na čelu pa so bili turkizni "cofki".
"Z veseljem Hanna! Uživaj z Ghaalibom."
Sta se mi prijazno nasmehnila. Rada ju imam, res. Zelo
-----------------------------
Po odličnem kosilu in prijetnem druženju smo se z družino odpravili domov. Z bratoma sem na zadnjih sedežih občudovala svoje in seveda Ghaalovo novo sedlo. Črno usnje se je lesketalo.
"Wow, pa je res lepo to sedlo!"
Je začudeno dejal John. Moj drugi bratec. Star je enajst let in je res nadarjen za igranje rokometa. Kar naprej ga mama vozi okoli po turnirjih.
"Jaaa, itak! Si pa hitro ugotovili."
Sem se mu zarežala.
------------------------------
Končno smo prispeli domov. V našo prikupno leseno hiško. Sedlo sem nesla v novi hlev, kjer je bil seveda tudi prostor za shranjevanje jahalne opreme. Hah, so pa res pomislili na vse. Nato sem stekla do Lottieine hiše.
"Lottie! Lottie!"
Sem že od daleč klričala. Slišala me je njena mama.
"Ooo, Hanna! Živijo! Hah, slišim, da rabiš Lottie. Jo grem iskat."
In že je odhitela v hišo iskat hčer.
"Ojla Hanna! Prihajam!"
Mi je zavpila prijateljica med obuvanjem modre superge.
"Dobila sem sedlo in uzdo! Pridi, da ti pokažem."
"Uu, super!! Prihajam!"
Tekli sva vso pot do moje hiše. Ko naju je Ghaalib zagledal je veselo zarezgetal. Ogledali sva si opremo, nato pa sva se še malo pogovarjali...
"Omg, ne morem verjeti! Nedelje je že skoraj konec! Jutri so spet priprave za valeto!!!"
Sem rekla. Kako hitro je minil vikend!
"Ja! Se že veselim! Kakšen že ti zdi Henry? Iskreno."
"Hmm... V bistvu prijeten in prijazen. Super par bi bila!"
"Misliš?"
Me je negotovo vprašala Lottie.
"Seveda, nikoli ti ne bi lagala! Kaj pa midva s Tommijem?"
"Hm?! Aja... Ja, super sta!"
Je rekla nekoliko negotovo.
"Hah, sori, malo sem se zamislila. Pa nisem sledila."
Aja, ok, sem se že usrašila kaj je narobe z njo.
Čez nakaj časa je Lottie odšla domov. Pospremila sem jo s kolesom.
-----------------------------------
Ko sem se vrnila nazaj domov, sem pojedla kos kruha. Nato sem se umila, se počesala in do konca uredila pred spanjem. Jaaa, jutri pa ples! S Tommijem!!! Jupiii!!!
------------------------------
Zaspala sem hitro. Ko sem se zjutraj zbudila sem se počutila svežo in spočito. Še sreča! Niti sledu o podočnjakih. Ampak... Saj je ura že 8.05!!!!! Nase sem hitro navlekla črne pajkice in vijoličen Adidas pulover. Lase sem si počesala v čop ter si na hitro umila zobe. Za zajtrk ni bilo časa. Na rame sem si vrgla torbo in stekla skozi vrata. Avtobus sem zamudila... Če celo pot tečem mogoče ne bom zamudila veliko. Mama in oče pa sta že zdavnaj odšla v službo. Pognala sem se v tek. Tekla sem kolikor hitro sem mogla, mimo Lottieine hiše, skozi gozd... Po vseh bljižnicah, kar sem jih poznala. Bila sem čisto zadihana, ko sem končno prišla v šolo. Zamudila sem pet minut. Stekla bom do matematične učilnice. Mogoče v razredu še ni učiteljice... Ahh, smola. Je že v razredu. Odprla sem vrata. Ves razred je strmel vame.
"Em... Dober dan. Se opravičujem za zamudo. Zamudila sem avtobus."
Sem se opravičila učiteljici.
"Prav. Sedi na svoje mesto."
Je hladno odgovorila. Usedla sem se na svoje mesto poleg Lottie...
ojlaa! oa je spet tu nav dell:heartpulse:.
če bi kdo želel, da ga obveščam, naj mi napiše, ga bom z veseljem. samo povezave žal ne morem poslatt, ker je ne morem skopirat (moj supr telefon hahah:rage:)
noo, lep vikend, se mal pa bojo počitniceee!!!! lyy all:hugging:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
yay, novi del!
ful je dobeeeeeeeer!!!
ful je dobeeeeeeeer!!!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jaaaa, girllll, lovammmmm :heart_eyes::heart_eyes: :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kiss::kiss:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
FUUUL dobro, res! LOVAM!
lep vikend tud tebi <3
lep vikend tud tebi <3
2
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
