Pisalnica
Reševali smo naloge v delovnem zvezku. Z Lottie sva vse končali sedem minut pred zvonjenjem, zato sva se v klopi čisto potihem pogovarjali.
"Zakaj si zamudila? Si res zamudila avtobus?"
"Ja, res. Zaspala sem se, pa sem peš tekla v šolo."
Sem ji po pravici povedala. Zakaj bi se zlagala?
"Ah, boga. Smola. Upam, da te ne bo res zapisala. Čisto možno bi bilo da ti da neopravičeno."
"Pa naj ima veselje, če hoče. Itak ne špricam, ena neopravičena me ne bo ubila."
Matematičarka je bila zelo naporna. Kar nekaj teži za brez veze.
-----------------------
Končno konec pouka!!! Zdaj so na vrsti priprave za valeto! Jupiiiii!
"Ojla!"
Sva pozdravili fanta, ki sta čakala pred vhodom v telovadnico.
"Živijo!"
Sta odzdravila. Tommy je bil še lepši kot ponavadi. Ali pa se samo meni tako zdi. Hah.
Spet smo vadili Cha Cha Cha. Danes nam je šlo veliko bolje kot prejšnjič. Še vedno smo se motili, toda veliko manj.
"Gremo popoldne na pijačo? V kavarno zraven šole? Buble Tea imajo!"
Je predlagal Henry. Dobra ideja, moram priznati!
"Jaaa, z veseljem!!!"
Sem se prva oglasila. Tommy in Lottie sta navdušeno pokimala takoj za mano.
Ko je bilo vaj konec smo odšli iz telovadnice v majhno luštno kavarno, ki je stala blizu šole. Pozimi so imeli tam odlično vročo čokolado in kakav. Ko smo vstopili se je nad vrati oglasil zvonček. Našli smo mizo za štiri tik ob oknu, ter se tja usedli. Sedela sem zraven Lottie nasproti mene pa je bil Henry. Ah, škoda, tam bi moral biti Tommy. K nam je prišel debelušen natakar z velikim pladnjem v rokah.
"Živjo, živjo! Mladina!!! No, kaj boste popili?"
Je nasmejano vprašal.
"Štirikrat buble Tea prosim."
Je kar za vse povedala Lottie. Itak, da bomo vsi buble Tea.
Prinesel nam je pijačo.
"Okus mango je. Bo v redu?"
"Seveda! Hvala, super je."
Sem se zahvalila. Natakar je bil res zelo prijazen, za razliko od nekaterih.
Kar naenkrat, sploh ne vem kdaj, sva se s Henrijem zapletla v pogovor. Saj ne vem o čem. Pač, pogovarjala sva se o vsem. Bilo je prav prijetno, dokler nisem ugotovila, da se Lottie zavzeto pogovarja s... Tomijem!!!!!!!!
Saj vem, ne bi smela biti ljubosumna na najboljšo prijateljico, pa vendar sem. Vem, grozna sem, ampak ne morem drugače, ko pa mi je Tommy tako všeč. Najraje bi se zjokala!
Še preden smo popili do konca, sem stekla do pulta, da grem plačat. Ampak, izkazalo se je, da je plačal že Henry!
"Khm khm, gospod! Jaz bi morala plačati!"
"Hahah, niti ne! Zakaj pa ne jaz?!"
Se mi je zarežal. Saj je po svoje kar luštkan. Lasje se mu temnijo. Počasi bo imel še bolj temne. Ahh, zakaj govorim to?! A mi ni všeč Tommy?! Ja, mi je!
Po pijači smo se poslovili ter odšli domov. Stekla sem do doma. Šla sem do Ghaala ter ga pripeljala iz ograde. Šla sem po uzdo. Jahala bom brez sedla. Na teren greva. Samo midva. Premisliti moram. In to dobro.
Ko sem ga zajahala se me je spet polotil tisti občutek. Občutek čiste svobode. Saj ne vem, kako naj opošem... Kot, da nama nihče nič ne more. Kot, da obstajava samo midva.
Jahala sem po gozdu. Hotela sem, da z Ghaalibom prideva na neko cesto, katero sem poznala. Tako prijetno je jahati!!! Ampak... Ne vem, zakaj nekaj čutim do Henrija. Saj, ne, da mi je všeč, ampak... Nekaj. Zaljubljena sem v Tommija. In pika.
--------------------------
Uf, končno cesta! Kar naenkrat pa se je Ghaal... Ustavil! Ni hotel naprej. Upiral se je. Skočila sem z njega in hotela sama naprej. Pa me je po vsej sili zadrževal. Kaj je z njim? Vedno ne uboga, zdaj pa kar po svoje! Nato pa sem se odločila. Če noče iti z mano, grem pa sama! In sem nadaljevala pot po cesti. Takrat pa... Predme sta skočila dva moška, mi sta bila cela v črnem. Ne! Ne! Ne! Roparja.
"Roke gor! Če ti lahko pobereva vse imetje te mogoče na vzameva s seboj!"
"Pustita me!!!"
Sem zavpila. Nato pa mi je bilo dovolj. Vsi me vidijo kot krhko suho punco, ki je takooooo lepa. Ampak, to nisem jaz. Zdaj vem, kdo sem.
Obrnila sem se, in tistega, ki je stal za mano s pestjo treščila v nos. Ulila se mu je kri. Dvignila sem nogo, se zavrtela in na polno brcnila drugega. Sesedel se je. Pravi trenutek. Stekla sem do Ghaala, ki me je že čakal. Zajahala sem, in v nekaj minutah sva bila doma.
--------------------------
Takrat sem spoznala, kaj se mi je pravkar zgodilo. Šok. Šele zdaj sem se zavedla, kaj bi se mi lahko zgodilo, če ne bi bila močna, trdna in odločna. Stekla sem k mami.
"Mami! Nujno ti moram nekaj povedati!"
"Kaj je? Izgledaš čisto prestrašena."
Nato sem ji vse povedala. Čisto vse, od začetka do konca.
"Takoj grem zadevo prijavit policiji! Nujno! Mogoče ju pa ujamejo!"
Je rekla mama.
"Zate, pa ne skrbi. Vem, kaj bomo naredili!"
Tako je mama poklicala policijo, ki so se takoj odpeljali na tisto cesto, da bodo vse pregledali. K meni m pa je prišel na pogovor policijski inšpektor.
"Dober dan! Vaši deklici bi rad zastavil nekaj vprašanj. Smem?"
Je vprašal mojo mamo.
"Ja, ja, seveda! Kar pridite."
Ko sem ga zagledala, sem se malce pomirila. Sedaj imajo zadevo v rokah policisti. Še sreča!
"Živijo! Zastavil ti bom nekaj vprašanj o roparjih. Ti pa odgovori, kar se da natančno. Tako ju bomo lažje izsledili."
"Prav."
"Dobro. Kako sta bila videti?"
"Hmm... Kot vsi roparji. Vsa v črnem, oba srednje velike postave. Spomnim se, da je imel eden temno modre Skechers superge. Drugi pa, nisem prepričana."
Zastavil mi je še nekaj podobnih vprašanj. Odgovorila sem na vse, ko pa je inšpektor odšel, sem šla do Ghaaliba. Če bi ga ubogala, se ne bi zapletla v to. Ah, moj Ghaal. Dala sem mu jabolko in ga pobožala. Hotel me je rešiti!
---------------------------
Naslednji dan, ko sem šla v šolo, sem Lottie povedala vse o tem. Z roko si je pokrilvala usta.
"Omg, to je grozno!! Bravo, res! Jaz bi se pokakala od strahu! Čisto res."
"Hah, ne bi se. Ko ti gre za življenje ni tako kot ponavadi."
Sem se ji nasmehnila. Če bi vse po sreči, bom danes spet videla Tommija!
"Hanna? Se zavedaš, da je valeta že čez dva tedna?! Jaz sem kar malo panična, hah."
Je rekla moja najboljša prijateljica.
"Kaj?! Neee, ne more biti res!! To je prehitro!"
"Jap, pa je res. Že imaš obleko?"
"Ah, nee! Nujno jo moram dobit!"
Sem v paniki rekla. Ko pridem iz šole, bom rekla mami.
Ko sva prišli v šolo, sem tam res zagledala Tommija. Pomahal nama je, nato pa sva odšli v razred. Ampak... Nekaj me moti. Zdi se mi kot da... Kot, da Lottie ni iskrena. Ah, najbrž se motim. Jaz in moja domišljija...
po malo daljšem premoru pa spet nov del<33. upam, da vam je všeč:hugging:. uživajte med počitnicami pookies<3. če bom mela čas, bom med počitnicami mogoče objavla še en dell:heartpulse:.
lyyyy all<33
"Zakaj si zamudila? Si res zamudila avtobus?"
"Ja, res. Zaspala sem se, pa sem peš tekla v šolo."
Sem ji po pravici povedala. Zakaj bi se zlagala?
"Ah, boga. Smola. Upam, da te ne bo res zapisala. Čisto možno bi bilo da ti da neopravičeno."
"Pa naj ima veselje, če hoče. Itak ne špricam, ena neopravičena me ne bo ubila."
Matematičarka je bila zelo naporna. Kar nekaj teži za brez veze.
-----------------------
Končno konec pouka!!! Zdaj so na vrsti priprave za valeto! Jupiiiii!
"Ojla!"
Sva pozdravili fanta, ki sta čakala pred vhodom v telovadnico.
"Živijo!"
Sta odzdravila. Tommy je bil še lepši kot ponavadi. Ali pa se samo meni tako zdi. Hah.
Spet smo vadili Cha Cha Cha. Danes nam je šlo veliko bolje kot prejšnjič. Še vedno smo se motili, toda veliko manj.
"Gremo popoldne na pijačo? V kavarno zraven šole? Buble Tea imajo!"
Je predlagal Henry. Dobra ideja, moram priznati!
"Jaaa, z veseljem!!!"
Sem se prva oglasila. Tommy in Lottie sta navdušeno pokimala takoj za mano.
Ko je bilo vaj konec smo odšli iz telovadnice v majhno luštno kavarno, ki je stala blizu šole. Pozimi so imeli tam odlično vročo čokolado in kakav. Ko smo vstopili se je nad vrati oglasil zvonček. Našli smo mizo za štiri tik ob oknu, ter se tja usedli. Sedela sem zraven Lottie nasproti mene pa je bil Henry. Ah, škoda, tam bi moral biti Tommy. K nam je prišel debelušen natakar z velikim pladnjem v rokah.
"Živjo, živjo! Mladina!!! No, kaj boste popili?"
Je nasmejano vprašal.
"Štirikrat buble Tea prosim."
Je kar za vse povedala Lottie. Itak, da bomo vsi buble Tea.
Prinesel nam je pijačo.
"Okus mango je. Bo v redu?"
"Seveda! Hvala, super je."
Sem se zahvalila. Natakar je bil res zelo prijazen, za razliko od nekaterih.
Kar naenkrat, sploh ne vem kdaj, sva se s Henrijem zapletla v pogovor. Saj ne vem o čem. Pač, pogovarjala sva se o vsem. Bilo je prav prijetno, dokler nisem ugotovila, da se Lottie zavzeto pogovarja s... Tomijem!!!!!!!!
Saj vem, ne bi smela biti ljubosumna na najboljšo prijateljico, pa vendar sem. Vem, grozna sem, ampak ne morem drugače, ko pa mi je Tommy tako všeč. Najraje bi se zjokala!
Še preden smo popili do konca, sem stekla do pulta, da grem plačat. Ampak, izkazalo se je, da je plačal že Henry!
"Khm khm, gospod! Jaz bi morala plačati!"
"Hahah, niti ne! Zakaj pa ne jaz?!"
Se mi je zarežal. Saj je po svoje kar luštkan. Lasje se mu temnijo. Počasi bo imel še bolj temne. Ahh, zakaj govorim to?! A mi ni všeč Tommy?! Ja, mi je!
Po pijači smo se poslovili ter odšli domov. Stekla sem do doma. Šla sem do Ghaala ter ga pripeljala iz ograde. Šla sem po uzdo. Jahala bom brez sedla. Na teren greva. Samo midva. Premisliti moram. In to dobro.
Ko sem ga zajahala se me je spet polotil tisti občutek. Občutek čiste svobode. Saj ne vem, kako naj opošem... Kot, da nama nihče nič ne more. Kot, da obstajava samo midva.
Jahala sem po gozdu. Hotela sem, da z Ghaalibom prideva na neko cesto, katero sem poznala. Tako prijetno je jahati!!! Ampak... Ne vem, zakaj nekaj čutim do Henrija. Saj, ne, da mi je všeč, ampak... Nekaj. Zaljubljena sem v Tommija. In pika.
--------------------------
Uf, končno cesta! Kar naenkrat pa se je Ghaal... Ustavil! Ni hotel naprej. Upiral se je. Skočila sem z njega in hotela sama naprej. Pa me je po vsej sili zadrževal. Kaj je z njim? Vedno ne uboga, zdaj pa kar po svoje! Nato pa sem se odločila. Če noče iti z mano, grem pa sama! In sem nadaljevala pot po cesti. Takrat pa... Predme sta skočila dva moška, mi sta bila cela v črnem. Ne! Ne! Ne! Roparja.
"Roke gor! Če ti lahko pobereva vse imetje te mogoče na vzameva s seboj!"
"Pustita me!!!"
Sem zavpila. Nato pa mi je bilo dovolj. Vsi me vidijo kot krhko suho punco, ki je takooooo lepa. Ampak, to nisem jaz. Zdaj vem, kdo sem.
Obrnila sem se, in tistega, ki je stal za mano s pestjo treščila v nos. Ulila se mu je kri. Dvignila sem nogo, se zavrtela in na polno brcnila drugega. Sesedel se je. Pravi trenutek. Stekla sem do Ghaala, ki me je že čakal. Zajahala sem, in v nekaj minutah sva bila doma.
--------------------------
Takrat sem spoznala, kaj se mi je pravkar zgodilo. Šok. Šele zdaj sem se zavedla, kaj bi se mi lahko zgodilo, če ne bi bila močna, trdna in odločna. Stekla sem k mami.
"Mami! Nujno ti moram nekaj povedati!"
"Kaj je? Izgledaš čisto prestrašena."
Nato sem ji vse povedala. Čisto vse, od začetka do konca.
"Takoj grem zadevo prijavit policiji! Nujno! Mogoče ju pa ujamejo!"
Je rekla mama.
"Zate, pa ne skrbi. Vem, kaj bomo naredili!"
Tako je mama poklicala policijo, ki so se takoj odpeljali na tisto cesto, da bodo vse pregledali. K meni m pa je prišel na pogovor policijski inšpektor.
"Dober dan! Vaši deklici bi rad zastavil nekaj vprašanj. Smem?"
Je vprašal mojo mamo.
"Ja, ja, seveda! Kar pridite."
Ko sem ga zagledala, sem se malce pomirila. Sedaj imajo zadevo v rokah policisti. Še sreča!
"Živijo! Zastavil ti bom nekaj vprašanj o roparjih. Ti pa odgovori, kar se da natančno. Tako ju bomo lažje izsledili."
"Prav."
"Dobro. Kako sta bila videti?"
"Hmm... Kot vsi roparji. Vsa v črnem, oba srednje velike postave. Spomnim se, da je imel eden temno modre Skechers superge. Drugi pa, nisem prepričana."
Zastavil mi je še nekaj podobnih vprašanj. Odgovorila sem na vse, ko pa je inšpektor odšel, sem šla do Ghaaliba. Če bi ga ubogala, se ne bi zapletla v to. Ah, moj Ghaal. Dala sem mu jabolko in ga pobožala. Hotel me je rešiti!
---------------------------
Naslednji dan, ko sem šla v šolo, sem Lottie povedala vse o tem. Z roko si je pokrilvala usta.
"Omg, to je grozno!! Bravo, res! Jaz bi se pokakala od strahu! Čisto res."
"Hah, ne bi se. Ko ti gre za življenje ni tako kot ponavadi."
Sem se ji nasmehnila. Če bi vse po sreči, bom danes spet videla Tommija!
"Hanna? Se zavedaš, da je valeta že čez dva tedna?! Jaz sem kar malo panična, hah."
Je rekla moja najboljša prijateljica.
"Kaj?! Neee, ne more biti res!! To je prehitro!"
"Jap, pa je res. Že imaš obleko?"
"Ah, nee! Nujno jo moram dobit!"
Sem v paniki rekla. Ko pridem iz šole, bom rekla mami.
Ko sva prišli v šolo, sem tam res zagledala Tommija. Pomahal nama je, nato pa sva odšli v razred. Ampak... Nekaj me moti. Zdi se mi kot da... Kot, da Lottie ni iskrena. Ah, najbrž se motim. Jaz in moja domišljija...
po malo daljšem premoru pa spet nov del<33. upam, da vam je všeč:hugging:. uživajte med počitnicami pookies<3. če bom mela čas, bom med počitnicami mogoče objavla še en dell:heartpulse:.
lyyyy all<33
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
SUPER JE!!!!! :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart: Sam mi je Henry dost bolj všeč od Tommija...:grimacing:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uuuuuuuuuh, ful dobro!!!
2
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
