Pisalnica
Ko je vikend minil, je bila spet na vrsti šola. Sicer z muko, ampak le, sem se prvi dan odvlekla v razred, k prvi uri. S pogledom sem po razredu iskala Lottie. Ni je bilo nikjer.
"Em... Kim? Veš, kje je Lottie?"
Sem vprašala sošolko.
"Ja, meni je rekla, da bo špricala. Ne sprašuj zakaj."
Od kdaj? Lottie nikoli ni bila takšna. Eh, bo že. Upam.
Po pouku, ko sem že hotela domov, pa me je ujel Tommy. Pritekel je do mene.
"Em... Hanna... Bi bila moja punca?"
Me je samo vprašal. Videti ni bil posebno živčen...
"Ja, seveda."
Sem mu kar se da mirno odvrnila. V meni pa je vse plesalo. Ja ja ja ja!!! Tako sva se nato poslovila, jaz sem odšla proti domu, Tommy pa prav tako domov. Preden sem stopila v hišo, pa mi je zazvonil telefon. Klical je Tommy.
"Ojla! Kaj bo dobrega?"
Sem vprašala. Glas na drugi strani telefona pa mi je odgovoril.
"Živijo! Bi se popoldne dobila v mestu? Na čaju?"
Privolila sem, dogovorila sva se za uro. Uf, le kaj bi oblekla...
Ob štirih popoldne sem bila pripravljena za odhod. Lasje so se mi svetili, oči bleščale. Skipa sem vzela s seboj, še sama ne vem zakaj. Za družbo, kar tako.
Tommy me je že čakal pred lepo kavarnico. Naročila sva čaj, ter se vsedla za mizo. Začela sva se pogovarjati o valeti in o tem, kako nam gre. Čas je zelo hitro minil, kmalu je bil čas, da grem domov. Vzela sem torbo z obešalnika, da bi se odpravila. Tommy je plačal in se odpravil za mano. Zunaj je bilo zelo toplo, bil je že junij. Hitro sem poklicala mamo, naj ne pride iskat. Preden sem odšla proti parkirišču, kjer naj bi počakala na mamo, pa ne je Tommy prijel za roko. Sklonil se je, in me hitro poljubil na lice. Aaaaa ne morem verjeti!!!!! Malo kasneje, ko sva v tišini (bilo nama je nerodno) stala na parkirišču, je pripeljala mama, z našim belim avtom.
"No, hm... Adijo Tommy, se vidiva jutri!"
"Adijo!"
Se je poslovil, nato pa peš odšel po tlakovani poti...
ahhhh ratal mi jeeeee<33. sori za mau krajši delček, šolaaa:sob:. hja se bom potrudla da bo zgodba izhajala na ene 4 dni hahahh<3. nooo, rada vs mam:hugging:
"Em... Kim? Veš, kje je Lottie?"
Sem vprašala sošolko.
"Ja, meni je rekla, da bo špricala. Ne sprašuj zakaj."
Od kdaj? Lottie nikoli ni bila takšna. Eh, bo že. Upam.
Po pouku, ko sem že hotela domov, pa me je ujel Tommy. Pritekel je do mene.
"Em... Hanna... Bi bila moja punca?"
Me je samo vprašal. Videti ni bil posebno živčen...
"Ja, seveda."
Sem mu kar se da mirno odvrnila. V meni pa je vse plesalo. Ja ja ja ja!!! Tako sva se nato poslovila, jaz sem odšla proti domu, Tommy pa prav tako domov. Preden sem stopila v hišo, pa mi je zazvonil telefon. Klical je Tommy.
"Ojla! Kaj bo dobrega?"
Sem vprašala. Glas na drugi strani telefona pa mi je odgovoril.
"Živijo! Bi se popoldne dobila v mestu? Na čaju?"
Privolila sem, dogovorila sva se za uro. Uf, le kaj bi oblekla...
Ob štirih popoldne sem bila pripravljena za odhod. Lasje so se mi svetili, oči bleščale. Skipa sem vzela s seboj, še sama ne vem zakaj. Za družbo, kar tako.
Tommy me je že čakal pred lepo kavarnico. Naročila sva čaj, ter se vsedla za mizo. Začela sva se pogovarjati o valeti in o tem, kako nam gre. Čas je zelo hitro minil, kmalu je bil čas, da grem domov. Vzela sem torbo z obešalnika, da bi se odpravila. Tommy je plačal in se odpravil za mano. Zunaj je bilo zelo toplo, bil je že junij. Hitro sem poklicala mamo, naj ne pride iskat. Preden sem odšla proti parkirišču, kjer naj bi počakala na mamo, pa ne je Tommy prijel za roko. Sklonil se je, in me hitro poljubil na lice. Aaaaa ne morem verjeti!!!!! Malo kasneje, ko sva v tišini (bilo nama je nerodno) stala na parkirišču, je pripeljala mama, z našim belim avtom.
"No, hm... Adijo Tommy, se vidiva jutri!"
"Adijo!"
Se je poslovil, nato pa peš odšel po tlakovani poti...
ahhhh ratal mi jeeeee<33. sori za mau krajši delček, šolaaa:sob:. hja se bom potrudla da bo zgodba izhajala na ene 4 dni hahahh<3. nooo, rada vs mam:hugging:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
JAAAAAAAAAAAAA :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ČAKI ČAKI TI SI STARA ENAJST LET PA TAK DOBR PIŠEŠ??? O moj bog obožujem te Nixi:heart::grinning::heart_eyes::grimacing::stuck_out_tongue_winking_eye::hugging::heart:
1
Musicgirl❤️❤️❤️
Awwwwhhh hvala srce. Ne vem, ampak plissss registri see, da boš lahk klepetala pa vse... Jao res hvala ti srce😭❤️😭😭❤️❤️
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
LOVAMM!!! OMG, KAK SEM SREČNA ZA HANNO!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
