V avtu sem sedela, ne da bi vedela, kam me mama pelje. Razmišljala sem o Tommiju. Zdaj sem bila njegova punca, pa tudi poljubil me je že. Sicer na lice, pa vseeno... Res sem presrečna!!
"Hanna? Nekaj ti moram povedati..."
Je mama dejala na približno pol poti, do naše hiše. Ni izgledalo ravno obetavno.
"Bila sem v bolnici. Pri Johnu. In... Rekli so mi, da ima nekakšno... Čudno bolezen. Še zdravniki ne vedo, kaj je, sedaj so ga poslali na preiskave. Skrbi me zanj, zelo."
Kaj?! Ne, John! Ne, ne, ne, vse bo v redu z njim. Mora biti. Pa še Ghaalib... Na veterini so mi dejali, naj grem stran, naj se vrnem čez teden dni. Samo upam lahko, da bo z njim vse v redu. Saj bo.
"Kako je bilo na zmenku?"
Se je mama obrnila k meni. Kako ve? Stegnila sem roko, ter pobožala Skipa, ki je zadaj pridno sedel in me opazoval s tistimi velikimi očmi.
"Em... Dobro je bilo. Mama, veš, da je v četrtek valeta?"
"Kaj res?! Ojoj, čisto sem pozabila! Imaš vse kar rabiš?"
"Mhm"
Sem dejala. Bila sem žalostna. Kako je lahko pozabila?! Eh, saj ima že dovolj svojih skrbi... Ne rabim je obremenjevati še s tem. Res upam, da bo z Johnom in Ghaalom vse ok.
Ko sva se z mamo končno pripeljali domov, sem stekla v sobo, se umila, počesala in vrgla v posteljo. Kaj bo na to, da sva s Tommijem par rekla Lottie? Me prav zanima...
Zaspala sem skoraj v trenutku. Nisem slišala mame, kako se skoraj neslišno joče v spalnici. Ne očeta, ki jo je tolažil.
Zbudila sem se zelo zgodaj zjutraj. Še sama nisem vedela, kaj točno me je zbudilo. Nato pa sem zaslišala tik ob svoji postelji čisto tiho Skipov lajež. Aha, najbrž je bilo to. Pogledal me je. Se mi je samo zdelo, ali je z glavo res pomignil proti oknu?


*i*omggg yessss ratal mi je napisat ahahah:smirk:. no, hope, da vm je ušeč<3. naslednji deli bojo sicr mal krajšii, ampak vseen zanimivi muahah:hugging:. uživajte*i*