Pisalnica
Mama me je res prišla iskat pred sladoledarno. Komaj sem zadrževala solze. Ampak, ne bi bilo prav, da se jokam jaz. Jokati bi moral Ghaal.
Šele na varnem v avtu sem občutila bolečino v zapestju ter kolenu. Bolelo je. Zelo. Skip me je lizal po rokah. Najbrž se je zavedal, v kakšni stiski sem. Toda, nič ne bom povedala. Ne bom dovolila, da zaradi mene trpi cela družina.
"Hej, mama? Lahko grem h Ghaalibu? Lahko prespim na veterini... Samo, da bom z njim! Prosim."
Sem jo pogledala. Ustnico sem si zgrizla do krvi. Okus po železu mi je prodrl v usta.
"Prav, peljem te k njemu. Pa vendar boš spala doma! Ne moreš spati tam! Jasno?! Dovolj si že pretrpela! Upam, da najdejo tiste."
"Hvala."
Sem rekla. Kaj drugega nisem spravila iz sebe, vse me je bolelo, cela sem se tresla. Kot, da bi moje telo občutilo, kaj doživlja Ghaal. Mama je globoko zavzdihnila. Vedela sem, da jo skrbi zame. Toda tega ne ona, ne oče ne priznata. Saj vem zakaj. Nočeta, da bi skrbelo mene, ali bratca. Saj jaz vem. Ah.
Ko sva se pripeljali do veterinarske postaje sem skočila iz avta. Nisem mogla govoriti. Komaj sem še dihala. Tesnoba v meni je naraščala.
"Adijo Hanna! Iskat te pridem okoli osmih zvečer."
Sem slišala reči mamo.
"Adijo."
Sem komaj slišno rekla v odgovor. Auč moja roka. Skip je šel z mano. Vsaj on. Nato pa sem se spomnila, da je jutri šola. Ne! Ne morem! Najraje bi umrla.
"Živijo! Ti si Hanna, kajne? Ghaaliba si prišla pogledat. Pridi, ti pokažem kje je!"
Šla sem za prijaznim veterinarjem, ki me je pospremil prav do vrat. Si upam vstopiti? Ne vem... Ja, moram! Za Ghaaliba!
Odprla sem vrata. Notri sem zagledala Ghaala, ki je ležal na ogromni postelji. Poleg njega je na stolu sedel veterinar ter ga pregledoval. Zaprla sem oči. Preveč vsega je. Tedaj me je veterinar zagledal.
"O, zdravo! Hm... Izgleda, da mu je nekdo podtaknil zelo močno uspavalo... Zelo, zelo, zelo močno! Glej, nočem te prestrašiti... Vse bom dal od sebe, da ga pozdravim. Vendar, ne obljubim, da bo uspelo. Oprosti."
Kaj?! Ne. Ne. Ne. Ne more biti res. Zadrževala sem solze. Zadrževala sem občutke. Ampak, ne vem, kako dolgo bom zdržala. Skip me je polizal po roki. Vsaj on. On me ne bo zapustil nikoli.
Čas je minil izjemno hitro. Sedela sem na tleh v velikanski ordinaciji. Ura je bila osem! Ojoj, domov moram!
"Hm... No, hvala vam. Iti moram. Adijo, hvala."
Sem se zadržano zahvalila. Saj nisem vedela, kaj naj rečem.
"Adijo! Se bom potrudil..."
Stekla sem na parkirišče, kjer me je mama že čakala. Skočila sem v avto, samo, da bi bila čimprej doma. Potem pa mi je mama povedala.
"Hanna... Ne vem kaj je z Johnom. Danes se je že cel dan slabo počutil, zato smo ga peljali v bolnico na odvzem krvi. Menda ima neko bolezen..."
"Čakaj, kaj?! V bolnici je?! Hja... Bomo pa sami zdaj, dokler se ne vrne..."
Mama je v odgovor le globoko zavzdihnila. Naporno mora biti, prenešati vse to. Saj jo razumem.
"Ja, res je. Glej... Po vsem tem pa še to. Jutri ne greš v šolo. Lepo boš doma, da se ne bo še tebi kaj zgodilo."
Mi je rekla mama. Vsaj to. In Skipi bo lahko z menoj.
Ko je mama parkirala, sem takoj skočila iz avta in stekla v hišo. Jutri je petek. Še šest dni do valete. Sranje, upam, da bo šlo.
"Hanna, pridi na večerjo, nato pa v posteljo! Za tabo je naporen dan. Spanec rabiš."
"Prihajam!"
Sem zavpila. Bila sem čisto brez moči, zato sem vaše vrgla kos kruha, se stuširala, umila zobe ter se vrgla v posteljo. V trenutku sem zaspala.
Zjutraj sem lahko zelo dolgo spala. Spanec sem nujno potrebovala. Potem sem se v miru umila ter pojedla zajtrk. Nato pa sem cel dan poležavala v postelji. Kaj bo z Johnom? Skrbi me zanj.
---------------------
Vikend je vsak od družinskih članov prebrodil s svojimi skrbmi. Mama je bila cele dneve pri Johnu v bolnici, midva z Benom pa sva si morala najti zaposlitev. On je bil pri svojem prijatelju, jaz pa sem večino časa preživela na terenu z Ghaalom...
:sob::broken_heart::sob::sob::sob::broken_heart:.
hope, da vam je všeč
Šele na varnem v avtu sem občutila bolečino v zapestju ter kolenu. Bolelo je. Zelo. Skip me je lizal po rokah. Najbrž se je zavedal, v kakšni stiski sem. Toda, nič ne bom povedala. Ne bom dovolila, da zaradi mene trpi cela družina.
"Hej, mama? Lahko grem h Ghaalibu? Lahko prespim na veterini... Samo, da bom z njim! Prosim."
Sem jo pogledala. Ustnico sem si zgrizla do krvi. Okus po železu mi je prodrl v usta.
"Prav, peljem te k njemu. Pa vendar boš spala doma! Ne moreš spati tam! Jasno?! Dovolj si že pretrpela! Upam, da najdejo tiste."
"Hvala."
Sem rekla. Kaj drugega nisem spravila iz sebe, vse me je bolelo, cela sem se tresla. Kot, da bi moje telo občutilo, kaj doživlja Ghaal. Mama je globoko zavzdihnila. Vedela sem, da jo skrbi zame. Toda tega ne ona, ne oče ne priznata. Saj vem zakaj. Nočeta, da bi skrbelo mene, ali bratca. Saj jaz vem. Ah.
Ko sva se pripeljali do veterinarske postaje sem skočila iz avta. Nisem mogla govoriti. Komaj sem še dihala. Tesnoba v meni je naraščala.
"Adijo Hanna! Iskat te pridem okoli osmih zvečer."
Sem slišala reči mamo.
"Adijo."
Sem komaj slišno rekla v odgovor. Auč moja roka. Skip je šel z mano. Vsaj on. Nato pa sem se spomnila, da je jutri šola. Ne! Ne morem! Najraje bi umrla.
"Živijo! Ti si Hanna, kajne? Ghaaliba si prišla pogledat. Pridi, ti pokažem kje je!"
Šla sem za prijaznim veterinarjem, ki me je pospremil prav do vrat. Si upam vstopiti? Ne vem... Ja, moram! Za Ghaaliba!
Odprla sem vrata. Notri sem zagledala Ghaala, ki je ležal na ogromni postelji. Poleg njega je na stolu sedel veterinar ter ga pregledoval. Zaprla sem oči. Preveč vsega je. Tedaj me je veterinar zagledal.
"O, zdravo! Hm... Izgleda, da mu je nekdo podtaknil zelo močno uspavalo... Zelo, zelo, zelo močno! Glej, nočem te prestrašiti... Vse bom dal od sebe, da ga pozdravim. Vendar, ne obljubim, da bo uspelo. Oprosti."
Kaj?! Ne. Ne. Ne. Ne more biti res. Zadrževala sem solze. Zadrževala sem občutke. Ampak, ne vem, kako dolgo bom zdržala. Skip me je polizal po roki. Vsaj on. On me ne bo zapustil nikoli.
Čas je minil izjemno hitro. Sedela sem na tleh v velikanski ordinaciji. Ura je bila osem! Ojoj, domov moram!
"Hm... No, hvala vam. Iti moram. Adijo, hvala."
Sem se zadržano zahvalila. Saj nisem vedela, kaj naj rečem.
"Adijo! Se bom potrudil..."
Stekla sem na parkirišče, kjer me je mama že čakala. Skočila sem v avto, samo, da bi bila čimprej doma. Potem pa mi je mama povedala.
"Hanna... Ne vem kaj je z Johnom. Danes se je že cel dan slabo počutil, zato smo ga peljali v bolnico na odvzem krvi. Menda ima neko bolezen..."
"Čakaj, kaj?! V bolnici je?! Hja... Bomo pa sami zdaj, dokler se ne vrne..."
Mama je v odgovor le globoko zavzdihnila. Naporno mora biti, prenešati vse to. Saj jo razumem.
"Ja, res je. Glej... Po vsem tem pa še to. Jutri ne greš v šolo. Lepo boš doma, da se ne bo še tebi kaj zgodilo."
Mi je rekla mama. Vsaj to. In Skipi bo lahko z menoj.
Ko je mama parkirala, sem takoj skočila iz avta in stekla v hišo. Jutri je petek. Še šest dni do valete. Sranje, upam, da bo šlo.
"Hanna, pridi na večerjo, nato pa v posteljo! Za tabo je naporen dan. Spanec rabiš."
"Prihajam!"
Sem zavpila. Bila sem čisto brez moči, zato sem vaše vrgla kos kruha, se stuširala, umila zobe ter se vrgla v posteljo. V trenutku sem zaspala.
Zjutraj sem lahko zelo dolgo spala. Spanec sem nujno potrebovala. Potem sem se v miru umila ter pojedla zajtrk. Nato pa sem cel dan poležavala v postelji. Kaj bo z Johnom? Skrbi me zanj.
---------------------
Vikend je vsak od družinskih članov prebrodil s svojimi skrbmi. Mama je bila cele dneve pri Johnu v bolnici, midva z Benom pa sva si morala najti zaposlitev. On je bil pri svojem prijatelju, jaz pa sem večino časa preživela na terenu z Ghaalom...
:sob::broken_heart::sob::sob::sob::broken_heart:.
hope, da vam je všeč
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
neeeeeeee:sob::sob::sob::sob: Ghaal :sob::sob::sob::sob::sob::broken_heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Bogi Ghaalib in John. Upam, da oba ozdravita. Če bi bila jaz ta Hanna bi se skregala z veterinarjem.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omg, jaz se skor jokam zravn tega:sob::sob::sob:
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
