ELEANOR
Stečem proti dovozu, da ne bi še dodatno zamudila odhoda na zaključni izlet, na katerega grem z nekateri bivšimi sošolci na fakulteti. Razdelili smo se v tri skupine in moja malenkost zamuja.
Ko prispem, zagledam moja sopotnika.
Charlotte Parker kot vedno spominja na boginjo. Dolgi čokoladni lasje se ji vlečejo po hrbtu in gleda me s svojimi globokimi rjavimi očmi. Parkerjevi so premožna družina, zato Lotte lahko nosi dražja oblačila. Danes, na primer, ima ohlapno belo žensko srajco in spodnji del, ki je hkrati krilo in hlače.
Za roko drži svojega fanta Geoffreya Scotta. Prav tako kot ona je tudi on pravi lepotec. Ima res popolno sloko postavo, katero kot pika na i poudarijo ozko modre kavbojke. In njegovi lasje so več kot perfektni. Charlotte sicer zatrjuje, da v njegovi kopalnici ni laka ali kakršnegakoli gela za lase, vendar jaz ji več kot očitno ne verjamem.
"Hej!" veselo vzkliknem.
"Pozdravljena, Eleanor," odvrne Geoffrey s svojim značilnim globokim glasom. "Lahko gremo?"
"Ne bodi tako neučakan!" pove Charlotte in fantu pritisne poljub na sredino čela.
Čez nekaj trenutkov vsi sedemo v Geoffreyev Clio in se odpeljemo iz dovoza.
"Zakaj nisi bila včeraj na Geoffreyevi rojstnodnevni zabavi?" me vpraša Charlotte, čim sedemo v avto. Medtem pa nekaj njenih čudovitih las v barvi čokolade pade na moja ramena. "Bilo je res fantastično!" navdušeno nadaljuje. Nato se ozre proti svojemu fantu vozniku. "In vsi so bili tam, imam prav, Geoff?"
Geoffrey zapelje v krožišče, nato pa se posveti vprašanju. "Tako je, Lotte," odgovori, a nekoliko nejevoljno. "Bi me zdaj nehala motiti? Moram biti previden."
Charlotte na skrivaj zavije z očmi, nato pa se zopet skloni k meni. "Ni luštkan, ko je tako natančen pri vsem?" mi prišepne.
"Mhm," na kratko odvrnem.
A zdi se mi, da me prijateljica sploh ne posluša, saj se že obrne desno. Tam izredno neopazno sedi njena sorojenka Kathleen, ki je prej sploh nisem opazila. Prav tako kot Lotte ima precej prestižna oblačila, in sicer mornarsko modro bluzo in olivno zeleno široko hlače. Ker je Parkerjeva, ima za modni dodatek zlato ogrlico z obeskom v obliki črke *i*p*i*. Njeni pšenični lasje v primerjavi s sestrinimi prav nič ne izstopajo. So le svetli in speti v ohlapen konjski rop. In zelo vneto gleda v svoj telefon. "Predraga moja sestra, mi lahko poveš, kdaj se boš poročila s telefonom?" jo vpraša Lotte.
Kathleen končno umakne pogled od mobilne naprave in svoje žadaste oči usmeri proti Charlotte. "Ne bodi tako nadležna," s svojim nizkim glasom pove in se žal zopet posveti telefonu.
"Lotte?" izrečem in pridobim pozornost Parkerjeve zgovornejše sestre. "Kako se imenuje dvorec, ki ga gremo gledat popoldne?"
Charlotte se zamisli: "Em, .... Že vem — Harrols se imenuje."
In tako se peljemo še dve uri. Kathleen je več kot prezaposlena s svojim telefonom, Charlotte ne more zapreti ust in razlagala mi je o vseh možnih stvareh, Geoffrey pa pozorno spremlja stanje na cesti.
"Zakaj si ustavil?" nenadoma pripomne Lotte, ko se avto ustavi na parkirišču ob neki gozdni poti.
"Tukaj smo dogovorjeni z ostalimi, da se ustavimo, se spomniš?" odvrne Geoffrey in si odpne varnostni pas.
Vsi ponovimo za njim, izstopimo iz avta in celo Leen se loči od ljubega telefona.
V gozd se odpravim z Raymondom Williamsonom. Z njim sem največkrat delala naloge, poleg tega me njegovi ognjeni lasje in oči v barvi morja spominjajo na Lucasa.
"Nikoli te nisem vprašal, kje se boš zaposlila, Eleanor," začne govoriti in pri tem uporabi svoj značilen glas, ki je za moškega izjemno visok.
"Razmišljala sem, da bi bi morda učila," odgovorim in njegov bledi obraz zdaj krasi rahel nasmešek. "Kaj pa ti?"
Raymondov obraz postane resen in žalosten, morda celo obupan. "Mislim, da je bil študij matematike največja napaka, ki sem jo kadarkoli napravil," razloži in v njegovem tonu zaznam razočaranje.
"Oh, smola," spravim iz sebe. Postane mi namreč zelo žal, da sem ga vprašala to.
"Moral bi vedeti!" zdaj že jezno pove. "Ne vem, kako sem tepec pomislil na matematiko, ko pa sem vsak dan slikal in hodil na vse možne likovne krožke." To je res. Raymond je bil že odkar ga poznam izredno navdušen nad umetnostjo, nad matematiko pa ne ravno. Kot sem spomnim, se je sem vpisal zato, ker mu je računanje šlo dobro. A zgleda, da mu gre bolje risanje in slikanje.
"Saj greš lahko zopet na študij in tokrat izbereš ..."
"Tam je," me prekine in s prstom pokaže proti drugi gozdni poti. Ampak ne vidim ničesar.
Namenim mu začuden pogled in vprašam: "Kdo je tam?"
Ne dobim odgovora, temveč ga zagledam. Po gozdni potki sama hodi Kathleen, tokrat brez telefona v roki. Ta mirno počiva v žepu.
"Ni čudovita? S temi lepimi svetlimi lasmi in temi hlačami, ki ji tako lepo pristajajo," se sanjavo izpove Raymond.
"Ti je všeč, Raymond?" rečem, čeprav odgovor že vem.
"Seveda mi je," odgovori in še kar naprej strmi vanjo, kot bi bila sveta. Še njegove sinje oči se na široko razprejo.
"Ampak ... kaj pa ona? Si ji všeč?" previdno vprašam.
"Mislim, da ne. Poleg tega je lejzbijka." Moj obraz prebledi. Tega res nisem vedela. In postane mi še bolj hudo za sošolca. Če ne bi bila istospolno usmerjena, bi imel Raymond vsaj malo možnosti, a zdaj so te pičle. "Greva k mizi? Menda naj bi tam jedli in zelo sem lačen," v hipu zamenja razpoloženje in temo.
Tudi jaz odmislim na Raymondovi težavi in pomislim na malico. Nisem vedela, da sem tako lačna. "Da," odločno odvrnem, "greva."