19. DECEMBER (ZVEČER)
Vrata se odprejo in pred mano se pojavita Vickyjina starša — Catherine in Peter. Ko je bila Vicky še živa, sem ju velikokrat videla, zdaj pa ne več. A kljub temu se v štirih letih nista prav nič spremenila.
"Eleanor, kaj delaš tu?" me začudeno pozdravi Catherine.
"Da, dobro vprašanje," doda Peter in pritrdi odpeti gumb na ovratniku svoje bele srajce.
"Gospa in gospod Grey," odvrnem, "se lahko o nečem pogovorimo?"
Catherine prekriža roke na svoj bel zimski pulover in malenkostno hladno odvrne: "Pogovorimo o čem?"
"O ... vajini hčerki," odgovorim. Pri tem ugotovim, da je Vicky občutljiva tema. "Veste, njen morilec ne sme ostati na prostosti. Zato bi ga rada našla, če ga policija ni. A v ta namen moram govoriti z vama."
Catherine in Peter si namenita pogled, nato pa slednji reče: "V redu, ampak na kratko, Eleanor, delo imava."
*
"In kakšna je bila Vicky pred umorom? Je bila drugačna kot običajno?" vprašam.
Catherine me presune s svojimi rjavimi očmi, podobnimi Vickyjinim, in odvrne: "Takrat je bila večinoma v šoli, zato verjetno najbolj veš odgovor."
"Jaz nisem opazila nič nenavadnega, razen seveda tistega s sliko, ampak govorimo o njenem obnašanjem," povem. "Sprašujem pa vaju, če sta vidva opazila kaj neobičajnega, ker — kot sem rekla — jaz nisem."
Starša se med seboj začneta tiho pogovarjata, da ju ne slišim. A po nekaj trenutkih si Peter za ušesa zatakne svoj svetel las in odgovori: "Zelo je bila živčna zaradi volitev za dijaško skupnost. Drugače ni bilo nič vredno omembe."
Spomnim se volitev v prvem letniku. Vicky in Michael sta se potegovala za predsednika, vendar je bil naprej izvoljen Michael. A ker so se zmotili pri štetju, je bila predsednica Vicky.
Catherine pogleda svojega moža in si tudi ona zatakne temne lase za ušesa. Nato spregovori naslednje besede: "Ampak pravzaprav ni nič nenavadnega, da je bila živčna. Mislim, kdo ne bi bil?"
"Hvala vama," čez nekaj momentov tišine spregovorim in vstanem s stola. "In še enkrat moje sožalje."