11. DECEMBER 2018 (V GIMNAZIJI)
Vicky je danes začutila veliko živčnost. Ta je bila tako obsežna, da sploh ni mogla slediti pouku. Kako naj se osredotoči na učenje, če se njeni prsti tresejo, v obraz pa je popolnoma bleda? Kaj takega res še ni doživela nikoli.
"Dihaj, samo dihaj," si je govorila sama sebi. "Vse bo v redu."
Nenadoma na svoj zvezek dobi majhen listek, na katerem je z drobno pisavo nekaj pisalo. Bila je Eleanor, ki je očitno ugotovila, kaj se dogaja z njo. Vicky ji ni odgovorila. Tik pred volitvami bi bilo najslabše, če bi jo okregala profesorica za biologijo.Tako je le čakala na konec ure, ko bo skupaj z Michaelom imela govor.
Minute so hitro minevale in kmalu je odbil zvonec. Eleanor je Vicky zaželela srečo, nato pa z ostalimi izginila v telovadnico.
"Pojdi v dekliško garderobo in tam ostani do svojega govora."
Vicky se obrne in zagleda visoko profesorico za šport. V odgovor ji odkima in pohiti do garderob.
Ko je sama sedla na klop, je še bolj intenzivno začutila živčnost, ki je vladala v njej. Kako naj pove svoj govor pred celo gimnazijo? To ni kot govorni nastop. Tu je veliko več ljudi, ki od nje pričakujejo, da jih navduši. A kaj takega ni lahka naloga.
Vicky se je z govorom ukvarjala res da veliko časa in zdelo se ji je, da ji bo uspelo. Vendar zdaj se ji ni zdi več tako. V tistem mračnem trenutku je imela občutek, kot da njen govor ni tako dober, kot da nima smisla. Stavila je, da jo bo Michael premagal. In to z veliko lahkoto.
"Vabimo Vicky Grey, prvo kandidatko, na oder," se je zaslišal ravnateljičin glas, slišati je bilo tudi aplavz.
Vicky je nesamozavestno vstala in odprla vrata ter stopila v telovadnico. Počasi in z umetno dvignjeno glavo je hodila mimo množice dijakov in svojih profesorjev. Ko je končno stopila na oder, si je najprej ogledala svoje gledalce. Prvi so rahlo nepotrpežljivo čakali na njene besede, drugi pa so še kar klepetali. Na njeno presenečenje ji je ta pogled dal ponos. Kdo bi si vendar upal stati na tem mestu? Verjetno redki. In ona je ena izmed njih, ki si je to drznila.
Po nekaj sekundah je zdaj z velikim samozaupanjem vzela v mikrofon in si ga naslonila na brado. To ji je dalo še večji zagon, da spregovori. In to je zdaj naredila z veliko manj truda, kot se je zdelo.
"Zato danes ne obkrožite kandidata takoj," je zaključevala po nekaj minutah. "Ne, prej pomislite, kateri od naju se bo zavzel za vas, za našo gimnazijo. Le tako bomo dobili dobrega, pravega predsednika."