1. JANUAR (OPOLDNE)
"Odpri vrata," nenadoma zaslišim atijev glas, a se ne zmenim zanj. "Eleanor, ne bom ponavljal!" ponovi in ostrina njegovih besed me prepriča, da vzamem ključ z mize.
Ko odprem vrata, šele zagledam, kako jezen je name. Vendar si le na hitro ogledam njegov živo rdeč obraz in hladno povem: "Pusti me pri miru, nočem se pogovarjati."
Že hočem zapreti vrata, vendar me hitro potegne za roke. "Preveč si upaš," reče in z veliko jezo v zelenih očeh, ki jo je do zdaj poskušal skriti, "pri čemer ločitev ni izgovor."
"Misliš, da mi je resno mar, ati?"
Verjetno bi iz sebe spravil še kakšno ostro besedo, a sem prej zaklenila vrata. Nato sem razburjeno vrgla ključ in pustila solzam popolnoma prosto pot.
*
Kljub temu da je silvestrski večer se odločim odditi k obali. Tako se mirno in tiho kot miš napotim k zdaj že znanim skalam.
Noč je popolnoma mirna. Zaznati ni niti najmanjšega sunka vetra. Na nebu počasi pleše več sto zvezd, polna luna pa jih pri tem nepremično opazuje. Ocean za spremembo od dneva ni nič kaj podivjan, na njem le plapolajo manjši valovi — edini vir zvoka.
Globoko vdihnem in se nadiham svežega zraka, ko začutim človeka za menoj. Bliskovito se obrnem in opazim atijev resen obraz, na katerem je kljub šibki svetlobi zaznati kanček jeze.
"Povsod sem te iskal," mi po nekaj sekundah pove.
"Lažeš," mu zabrusim, "ni te sploh brigalo zame, kajne?"
"Ni mi všeč tvoj ton, Eleanor, kot mi tudi prej ni bil. Tako ne boš govorila."
*i*Sem stara pet let, da mi bi govoril, kako naj se vedem?*i* želim zopet biti predrzna, a nek glas v meni mi to prepove. Zato sem ga le z grdim izrazom na obrazu gledala, nato pa se znova obrnila proti vodi.
Čez nekaj časa ati prisede k meni in me pogleda, kljub temu da jaz gledam v drugo smer. "O ločitvi se nisva mogla nikoli še zares pogovoriti brez prepira," spregovori. "A morava se nujno pogovoriti v miru, ne jezi. In nocoj se to bo zgodilo."
Že sem se obrnila, da bi mu kaj zabrusila nazaj, vendar sem se nekako zadržala. Pogledala sem ga pozvala, naj začne.
"Eleanor," začne in si zatakne svetel las za ušesa, "sam nikoli nisem bil v položaju, v kakršnemu si tu. In seveda ne vem, kako se moraš počutiti, a poskušam sklepati, kaj se ti plete po tvoji ..."
"Ne obravnavaj me kot novega morilca ali svojca žrtve! V tem trenutku nisi v službi forenzika!" ga prekinem brez dlake na jeziku.
Ati me ne napade nazaj z besedami, temveč se zamisli. "V redu, prav imaš," na moje veliko presenečenje reče. "Vem, da to težko razumeš, vendar včasih ne moreš glede nečesa nič narediti. Poskušaš in poskušaš, a ni dosežka." Nenadoma neha govoriti in se zopet zamisli. "Se spomniš, kako si se nenehno učila zgodovino, pa nisi mogla dobiti petice in si se morala zadovoljiti s štirico? Pri meni in tvoji mami je bilo isto."
Moj neuspeh pri zgodovini, ki ga je omenil, mi je dal misliti. Kaj, če sem vse narobe razumela? Kaj, če sem ju obtožila nečesa napačnega? Kaj, če sem si vse narobe predstavljala? Sem se motila o vsem?
"O čem razmišljaš?" vpraša ati kmalu zatem, ko opazi moje vedenje.
"Motila sem se in vse sem narobe razumela," priznam in atijeve svetle obrvi se v znak presenečenja zbližajo. "Trudila sta se, trudila sta se zame, a ni šlo. Nista imela izbire. V resnici sta naredila pravo stvar, kar velja tudi zame. Zdaj dojemam." Premaknem se bližje k atiju in se mu ozrem v njegove majhne oči. "Pravzaprav sem ... kako se reče ... obnašala kor razvajena najstnica. Žal mi je za to."
Nekaj dolgih trenutkov se z atijem le gledava drug drugemu v oči. Nato ati stegne roko in jo da na moja ramena, jaz pa se mu naslonim na njegove rame. V naslednjem momentu se nad bližnjim svetilnikom pojavi ognjemet. Modre in zelene barve razsvetlijo nebo in mi podajo nasmešek na usta.
Tako se je začelo moje novo leto.