22. NOVEMBER (POZNO POPOLDNE)
Ko se odpravim v posteljo, ne morem zaspati. Podoba Vicky me je kar naprej preganjala. Ne moram opisati z besedami, kako me boli, kako jo pogrešam. Njen nasmeh, njeno pozitivo, vse te najine nepozabne trenutke. Čeprav se nanjo spomnim velikokrat, nikoli ne čutim take bolečine, kot sem jo nocoj. Zgleda, da človek spozna, kaj je izgubil, šele čez nekaj časa.
"Eleanor, si slišala, da so včeraj zvečer govorili o Vicky?" me vpraša Quennie. Po glavi mi odmeva njeno ime, po celem telesu začutim bolečino. Ne najdem moči, da ji odgovorim. Preveč me boli.
"Eleanor, si me slišala?" mi zopet zastavi vprašanje ter me globoko pogleda v oči.
"Ne, ne, ne," tiho rečem ter stečem proti stranišču. Za sabo slišim korake Quennie, ki verjetno teče za mano, a nabirajoče se solze mi pospešijo korak.
"Eleanor, počakaj!" so zadnje besede, ki se jih spomnim, da bi jih mi nekdo rekel.
*
Počasi odprem oči in si z obraza umaknem rdeč koder. Ugotovim, da sem s Quennie v šolski bolnici.
"Eleanor, v redu si!" vzklikne Quennie in me objame, jaz pa na obrazu začutim njene rjave lase.
"Kaj se je zgodilo? Spomnim se le to, da si klicala za mano," vprašam, ko me prijateljica spusti iz objema.
Quennie zavzdihne in sede na stol zraven postelje. "Pritekla si do stranišča. Nato pa ti je zdrsnilo in z glavo si padla po mokrih tleh."
"Oh, zato se nič ne spomnim," odvrnem.
Po trenutku molka se zopet oglasi Quennie: "Eleanor, kaj je narobe?"
Naj ji povem glede Vicky? Ne vem, zakaj, ampak nekako nočem to spraviti iz ust. A po drugi strani je le moja zelo zvesta prijateljica. "Tudi jaz sem slišala včeraj po poročilih o Vicky," začnem, nato pa ji razložim vse - kako sem šla iz kuhinje, kako nisem mogla zaspati, kako me boli. Besede so se mi vlile kot solze sinoči.
"Oh, kako je ta svet zaklet," doda Quennie in me zopet objame. Zgleda, da je danes dan za objemanje.