STRAH IN SAMOTA STA IZSILJEVANJE

Ko je dolgo časa zrla vanj, kot leden kamen jo je res prešinilo. Ta zmaj je v ustih držal zlat svetleči zavoj. Seveda si ga je želela dobiti, a še vedno jo je nekaj držalo stran od tega. In to je bil strah. Niti upati si mislila, kako bi se lahko končalo. Zato je zaprla oči in zadihala. Kadar je bila v težavah ji je Robb svetoval, naj jih zapre, se umiri in skuša rešiti težavo z zaprtimi.To je storila tudi sedaj. Edina razlika je bila, da je bila tukaj povesem sama. A to je ni oviralo. Ko se je umirila je začela razmišljati, kako bi dobila pismo. Kajti zmaj je stal na veji, kot kip, zato je imela zdaj priložnost. Razmišljala je in razmišljala, dokler se ni spomnila na hrano. Zmaji so gotovo tudi lačni. Odprla je oči, poiskala košček sira in mu ga ponudila. Opazila je, kako se ji trese roka, ampak navsezadnje je to tudi delovalo. Izpustil je zavoj medtem ko je grabil po hrani.
Tako sta oba dobila tisto, kar sta si želela.

Na gradu je bilo zelo malo ljudi. To sej j videlo že zradi tišine, ki je je bila skoraj povsod.Lucy je bila malce razdražena, saj so sedaj morali čakati in iskati še Ayro. Jezna je bila nanjo. Ampak ne zaradi kakšnih dobrih razlogov, pač pa ker se ji preprosto ni dalo iskati. Najraje bi sedela na prestolu in se zabavala z potujočimi pevci.
Pok! Pok! Te zvoki so jo zdramili iz njenega 'popolnega' življenja. Ko so se zvoki še enkrat ponovili je ugotovila, da je za to kriv Sam. On je rad nagajal drugim, ker mu je bilo večino časa tudi njemu dolgčas. Ker si Lucy svojih sanj ni morala priklicati nazaj, je odšla po Sama zavedajoč, da ga bo zaprla v sobo, potem ga bo lahko ves ljubi dan ignorirala. Šla je v kuhinjo, saj je vedela, da bo tam. Kajti njegov okrogli trebuh ti je povedal marsikaj. Tudi to, da ko se slišijo takšni zvoki to pomeni, da je razbil posodo ali vazo... ker je bila sama tega že vajena 12 let temu ni posvečala preveč pozornosti. A tisti trenutek ni imela drugega dela, zato ga bo prvič tudi nadrla. Potem bo morda s temi norčijami celo prenehal - si je mislila. In res spodaj je bilo veliko razdejanje, pa še sam je bil potolčen. Sama si je mislila 'prav mu je, zakaj pa išče tam, kjer tega ni' nato pa se je sama sebi nasmehnila. A kaj kmalu so ji misli odtavale spet k Ayri. Spet se ji je naježila koža. Če bi se kateremu kaj zgodilo, bi bili starejši vse krivi. Zato se je tudi šlo...

V severnem kraljestvu, je bilo malce nemirnosti in napetosti. Kajti kralj Jorffey je ukazal svojemu služabniku Arthurju, naj odide v trolski gozd. Nato pa mu je po krajši tišini dejal " pripelji mi vse trole in orke"
"Da gospod, ampak vaše veličanstvo smem vprašati zakaj?" je rekel Arthur.
" Vse boš izvedel ob pravem času, moj dragi prijatelj... zdaj pa pojdi in pohiti s tem!" sam pa se je potem zleknil na kavč in na balkonu opazoval, kako konjenica hitro a vztrajno odhaja. Ko je izginila, je odšel k Gorgu. " Osedlaj mi konja, in pripelji mi deseterico vojakov s tabo vred!"
" Seveda visočanstvo... " odšel po vojake " lord Snow, lord Hapsbur in Stork greste še z mano" je rekel kralj, nato pa se že osedel na svojega osedlanega konja. ' danes bo moj srečni dan' mu je odzvanjalo v glavi. S tem pa se je tudi sam strinjal. Kmalu so odjezdili proti...

Ayra je hitro ujela zvitek, predno bi ji padel na tla. Počasi ga je odprla in prebrala pismo, ki je bilo v zavoju : 'S to magijo imaš svet odprt' je pisalo v pismu. Ni razumela pomena, zato ga je želela že zmečkati, ko je začutila, da je v zavoju še nekaj. Drobna figurica stola in krone. Bila sta oba smaragdno zelene barve, posuta z dragulji in bleščicami, da se je #lše v tej nocči vse lesketalo.Zelo ji je bil všeč, zato si ga je spravila. Pismo pa ga na koncu vendar le ni zmečkala, ampak, ga lepo zavila in dala v žep. Medtem časom je zmajček še vedno strmel vanjo. Čeprav je bila temna noč, so se njegove oči svetile, kot dragulji. Poskusila se mu je malce približati, kajti ko je videla da ji še nič ni storil je pridobila malce samozavesti in strah je pojenjal.