“Pip-pip” se oglasi moja budilka.
Zamežikam v Sonce, ki sije skozi okno, naravnost v moje oči. Z roko tipam za budilko. Zaradi močne sončne svetlobe, ki vdira v mojo sobo ne vidim ničesar. Končno s prsti zatipam gumb za izklop alarma. Budilka neha piskati, jaz pa se zaspano dvignem iz postelje. Kot zombi grem v kuhinjo ter si pripravim moj najljubši zajtrk - koruzne kosmiče s sadjem in jogurtom.
“Dobro jutro, Hana!” me pozdravi oči ter se mi nasmehne. Sedi za računalnikom ter ima odprt poštni predal in tam piše... Ups! Spomnim se, da ni vljudno brati mailov, ki mi niso namenjeni, zato pogled usmerim na očija ter odzdravim: “Jutro, oči!”
Vsedem se za mizo v dnevni sobi ter jem svoje kosmiče, ko se moj pogled ustavi na stenski uri. Izbujim oči ter padem s stola. Odkar sem se zbudila, sploh še nisem pogledala na uro.
Preostanek kosmičev in sadja stlačim v usta v sekundi ter zdrvim v kopalnico. V paniki stiskam zobno pasto iz tube ter je stisnem veliko preveč. Umijem si zobe, nato pa zdrvim nazaj v svojo sobo, kjer iz omare potegnem prvo, kar mi pride pod roke. Znova pogledam na uro, ki kaže veliko preveč. Hitro navlečem nase sestrine stare kavbojke in premajhno majico iz četrtega razreda. Kaj?! To je prvo, kar mi pride pod roke. Pograbim še šolsko torbo, v kateri zagotovo niso pristali vsi zvezki, ki jih rabim. Odprem vhodna vrata ter brez pozdrava zdrvim na vrt, kjer se zavihtim na skiro in oddrvim v šolo. Še ena minuta, panično pomislim, ko pogledam na svojo ročno uro.
------------------------------------------------------
To je 1. del moje nove zgodbe. Zelo bi bila vesela, če bi mi dali kakšen nasvet za izboljšanje in če bi mi povedali kaj vas moti in kaj vam je všeč.
Lp, Ilm:musical_note: