Poglavje 2: Ogenj v besedi
Malo bolj opisani trenutki, kot ste hoteli:blush::blush:


Noč je legla nad Bradavičarko kot debela plast pozabe. Veter je s šibkim zavijanjem šelestel skozi starodavne stolpe in odpiral stare špranje med kamnitimi zidovi, kot da bi želel šoli nekaj prišepniti. V zahodnem krilu, kamor že desetletja ni stopila človeška noga, so tišino motili le previdni koraki šestih odraslih čarovnikov in čarovnic.

Stali so pred velikimi vrati, vklesanimi iz črnega lesa, okrašenimi z nenavadnimi simboli, ki so se zdeli starejši od same šole. Vrata niso imela kljuke. Le utripajoč znak v sredini – spirala iz rdečkaste svetlobe – se je odzival na prisotnost Ginny.

Knjiga, ki jo je nosila stisnjeno ob prsi, je bila topla kot premog iz ognjišča. Ni bila več le knjiga. Bila je nekaj več – dihajoče, budno bitje, povezano z njo. Vsak utrip svetlobe je bil usklajen z njenim srčnim utripom.

»Ste prepričani, da to ni past?« je tiho vprašal Neville, njegov glas skoraj neslišen v težki tišini.

Harry ni odgovoril takoj. Pogledal je Ginny, nato pa s pogledom preletel ostale. »Ni poti nazaj. Ne potem, ko smo odprli tisto knjigo.«

Ginny je pogoltnila slino. V prsih jo je stiskalo – a ne iz strahu. Bila je to mešanica občudovanja, nelagodja in čudne, vroče energije, ki jo je čutila, odkar jo je knjiga izbrala. Kot da bi se dotaknila nečesa, česar se ne bi smela – in vendar, ni mogla odnehati.

Počasi je stegnila roko. Ko se je s konicami prstov dotaknila rdeče spirale, je les pod njeno dlanjo začel žareti. Vrata so se z rahlim škripanjem odprla navzven, kot bi jih odpihnil zrak iz globin.

Za vrati ni bila navadna knjižnica. Bila je... Živa.

Prostor je bil obokan, stene so bile obložene s knjižnimi policami, ki so se raztezale visoko pod strop, vse do temačnih višav, kjer svetloba ni dosegla. A to niso bile običajne knjige. Vse so bile obdane z avro, z migetajočo meglico čustev. Nekatere so se trepetaje odmikale, druge so tiho šepetale – ne z besedami, ampak z občutki: žalost, upanje, jeza, ljubezen.

Ginny je naredila korak naprej. Knjiga v njenih rokah je zasvetila močneje in se odprla sama od sebe. Strani so se pomikale, dokler se niso ustavile – prazne, a iz globine pergamenta se je počasi začelo risati besedilo, kot da bi ga pisalo nevidno pero.

»Ogenj ni le uničenje. Je tudi spomin. V vsaki čarovniji je sled prve iskre – in vsaka iskrica vodi k Izvoru.«

»Kakšna čarovnija je to?« je Hermiona šepnila, osupnjena. Oči so se ji svetile – ne od strahu, temveč od radovednosti, kot že tolikokrat v mladosti.

Ron je rahlo zaškripal z zobmi. »Tole je slabše od Govoreče klobuke. Vsaj tisti ni žarel.«

Ginny ni slišala več. V mislih je bila že drugje – ob besedah, ki jih ni razumela, a so v njej zvenele kot oddaljen spomin. Knjiga je spet obrnila stran – tokrat se je pojavil zemljevid. A ne zemljevid, kakršnega je poznal Harry, marveč zemljevid, ki je kazal notranje življenje Bradavičarke. Kot bi razkrival njeno dušo.

Tam, na samem dnu zemljevida, utripajoča točka. Poleg nje dve starodavni runi, zlovešče lepe v svoji preprostosti.

ᚷᛖᛊᛏ ᚨᛚᛚᛟᚲ
»Zapečatena Dvorana,« je Hermiona izdihnila.

In prav takrat se je prostor stresel. Knjige so zadrhtela, nekje visoko se je razpočila polica in kup knjig je padel kot slap. A ni bil to navaden tresljaj. Nekaj se je prebudilo.

Zraka ni bilo več dovolj. Bil je gost, nasičen z nevidnim prahom, ki je dišal po pepelu in požganem pergamentu. V temni globini med knjižnimi policami se je nekaj premikalo. Ne nekaj. Nekdo.

Ginny je začutila hlad tik ob zatilju. In hkrati vročino globoko v prsih. Glas v njeni glavi je bil tako jasen, da je skoraj zakričala:

»Prebudila si vrata. A vsaka vrata imajo ključ... in ceno.«



:speech_balloon: Vesela bom komentarjev! Nadaljujem kmalu... :sparkles:
Roko