Hej,
to je moj 4. del in ne, ne pomaga mi UI:sob::sparkles::flushed:

Poglavje 4: Tišina dveh
Ko se je kamen razprl, so v dvorano nenadoma planili hladni zračni tokovi. Ginny je začutila, da nekaj ni prav. Njena povezava s prostorom. Tista notranja napetost – je izginila.

»Ron? Hermiona?«

Ni bilo odgovora.

Kamen za njo je bil še vedno odprt, toda onadva... sta izginila.

»Ne, ne, ne,« je šepetala Ginny in s svetlečo knjigo v roki stekla nazaj v hodnik. A hodnik ni bil več enak. Stene niso več pulzirale. Svetloba je ugasnila. Zrak je bil hladen in neprijazen.

Knjiga je zdrsnila iz njenih rok in padla na tla. Strani so se same obrnile.

Zapisalo se je:

»Tišina dveh. Vzeta bosta, a ne skupaj. Le tista, ki se je odločila za izgubo, ju lahko sliši.«

Ginny se je sklonila. V glavi ji je utripal tisti isti glas – zdaj močan, odločen, glas ženske, ki je vedela več kot ona sama.

In potem – šepet. Kratek, a jasen.

Hermionin glas.

»Ginny... pomagaj...«

A ni prihajal od nikoder. Bil je v knjigi. Zaznan kot senca misli, odmev izgubljene besede.

Ginny je dvignila knjigo. V njej je zagledala dve podobi:
Hermiona, zvezana in osamljena, obdana s kletnimi kamni, prekritimi s starodavnimi runami.
Ron, lebdeč v prostoru brez gravitacije, obdan s plastmi temne meglice, ki so se obračale kot ure.

Obe lokaciji sta bili različni – kot bi ju ugrabitelj razdelil namenoma. A zakaj?

In potem – novo sporočilo v knjigi. Tokrat s črnilom, ki je kapljalo kot kri:

»Ena bo žrtvovana. Drugi se bo zlomil. Izberi pot, čuvajka.«

Ginny je zaprla oči. Vedela je, da preizkušnje še niso končane. Ne bo šla le skozi dvorane...
Zdaj bo morala iti skozi odločitve, ki jih nihče noče sprejeti.

Kakšen je ta del?:innocent::innocent:
Hvala za vse lepe komentarje prejšnjih delov!:sparkles::sparkles::sparkles:Roko