Šepet v vejah 6. poglavje:sunglasses::sunglasses:
Ginny in Luna sta že zdavnaj izginili v temi hodnika, ko se je pod starodavno korenino drevesa zaslišal nov šum – tihi koraki, odločeni, a previdni. Čarobna svetloba na konici palice je počasi osvetlila star prehod.
Harry.
Obraz mu je bil zaskrbljen, pogled osredotočen. Sledil je sledem Ginny, začaranim iskalnim črkam, ki so bile skoraj nevidne, a njemu – ki jo je poznal tako dobro – so bile jasne kot dan.
Srce mu je močno udarilo, ko je vstopil v dvorano.
Za trenutek se je ustavil. Občutek, kot da je prestopil prag med svetovoma. Kamni so šepetali, zrak je bil gost, skoraj težak od črne magije. V središču pa...
»Ne...« je izdavil.
Hermiona in Ron. Vsak ob svojem stebru. Njuni obrazi bledi, skoraj brezizražni, a telesi sta dihala. Živa sta bila. A ujeti.
Harry je stekel k njima. Pokleknil ob Hermiono, v očeh panika, ki jo je skušal zatreti.
»Hermiona... kaj so ti naredili? Ron... slišita me? Tukaj sem. Tukaj sem.«
Odziva ni bilo. Okovi okoli njunih zapestij in gležnjev so se zalesketali v njegovi svetlobi – nenaravno, srhljivo. Ko jih je poskušal dotakniti, ga je stresla črna iskra in ga vrgla nekaj korakov nazaj.
»Protego! Finite! Reducto!«
Uroki so le odbijali, ne da bi pustili sled. Kot da bi verige bile iz magije same.
Harry je zavpil – ne iz jeze, temveč iz brezupa. V glavi mu je odmeval isti stavek, ki ga je že prej zaslišal, ko se je približeval dvorani:
»Tisti, ki jih veže senca, jih lahko reši le plamen.«
In kot da bi ga prostor slišal, se je runa nad Hermioninim stebrom na kratko zaiskrila. Le enkrat. Nato ugasnila.
Harry je stisnil pesti. Vedel je, da tega ne bo rešil z močjo ali urokoma. To je bilo nekaj starejšega, globljega.
Takrat pa...
Zaznal je gibanje. Nekaj v temi dvorane. Obrnil se, palica pripravljena.
»Kdo je tu? Pokaži se!«
Nič.
Le tih šepet je napolnil zrak, brez glasu, brez telesa:
»Prepozno prihajaš, Potter. A vseeno... prav na čas.«
In potem tišina.
Harry je bil sam. Z edino gotovostjo: Ron in Hermiona sta ujeta. In nekdo – ali nekaj – jih opazuje.
__________________________________________________________________________________
Kdo zdaj ogroža naše junake? Izvete v naslednjem poglavju...
Ginny in Luna sta že zdavnaj izginili v temi hodnika, ko se je pod starodavno korenino drevesa zaslišal nov šum – tihi koraki, odločeni, a previdni. Čarobna svetloba na konici palice je počasi osvetlila star prehod.
Harry.
Obraz mu je bil zaskrbljen, pogled osredotočen. Sledil je sledem Ginny, začaranim iskalnim črkam, ki so bile skoraj nevidne, a njemu – ki jo je poznal tako dobro – so bile jasne kot dan.
Srce mu je močno udarilo, ko je vstopil v dvorano.
Za trenutek se je ustavil. Občutek, kot da je prestopil prag med svetovoma. Kamni so šepetali, zrak je bil gost, skoraj težak od črne magije. V središču pa...
»Ne...« je izdavil.
Hermiona in Ron. Vsak ob svojem stebru. Njuni obrazi bledi, skoraj brezizražni, a telesi sta dihala. Živa sta bila. A ujeti.
Harry je stekel k njima. Pokleknil ob Hermiono, v očeh panika, ki jo je skušal zatreti.
»Hermiona... kaj so ti naredili? Ron... slišita me? Tukaj sem. Tukaj sem.«
Odziva ni bilo. Okovi okoli njunih zapestij in gležnjev so se zalesketali v njegovi svetlobi – nenaravno, srhljivo. Ko jih je poskušal dotakniti, ga je stresla črna iskra in ga vrgla nekaj korakov nazaj.
»Protego! Finite! Reducto!«
Uroki so le odbijali, ne da bi pustili sled. Kot da bi verige bile iz magije same.
Harry je zavpil – ne iz jeze, temveč iz brezupa. V glavi mu je odmeval isti stavek, ki ga je že prej zaslišal, ko se je približeval dvorani:
»Tisti, ki jih veže senca, jih lahko reši le plamen.«
In kot da bi ga prostor slišal, se je runa nad Hermioninim stebrom na kratko zaiskrila. Le enkrat. Nato ugasnila.
Harry je stisnil pesti. Vedel je, da tega ne bo rešil z močjo ali urokoma. To je bilo nekaj starejšega, globljega.
Takrat pa...
Zaznal je gibanje. Nekaj v temi dvorane. Obrnil se, palica pripravljena.
»Kdo je tu? Pokaži se!«
Nič.
Le tih šepet je napolnil zrak, brez glasu, brez telesa:
»Prepozno prihajaš, Potter. A vseeno... prav na čas.«
In potem tišina.
Harry je bil sam. Z edino gotovostjo: Ron in Hermiona sta ujeta. In nekdo – ali nekaj – jih opazuje.
__________________________________________________________________________________
Kdo zdaj ogroža naše junake? Izvete v naslednjem poglavju...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
lepo <3333
0
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(19)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(9)
Šport me na sploh ne zanima.
(13)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Moj google je tudi takšen
Res ful cuteeeeee:heart_eyes::hearts:🥳






Pisalnica