Pričakujem vonj zatohlosti ali še slabše sladki vonj crkovine, a namesto tega mi v nosnice udari vonj po dišečih palčkah, ki jih moj sodelavec obožuje. Pa ne, da jih je prinesel s sabo? Tudi tla so zloščena in svetleča, pokrita s rdečo preprogo ozrem se navzgor in izgubim dih.

Hotelski lobi je svetel saj skozi velika pisana okna pronica svetloba, ki se odbija od imenitnega lestenca nad mano. Ta osvetljuje strop, ki je poslikan natanko tako, kot pogled, ki se ponuja zunaj. Ozrem se proti bleščečemu pultu in opazim živobarvno sliko. Poslikana je z mladenkami v narodnih nošah, ki plešejo po cvetočem travniku in v ozadju zapazim zlatoroga, kar me spomni na Agato. Zato ga prerišem v skicirko, ko se zavem, da receptorja ni pravzaprav je edini zvok le preigravanje klavirja.

Ozrem se in opazim imenitne zelene kavče, ki me kar vabijo, da sedem. Moram sesti, saj ničesar ne razumem, to se mi je do zdaj zgodilo le, ko sem se potikala po hiši nekdanjega lastnika rudnika. Pogreznem se v mehkobo in izdihnem, kako naj zdaj raziščem? Spet se ozrem navzgor in vidim lahne obrise razpada na robovih a to je vse. Ostalo je bleščeče in novo vseeno lahko sledim njenemu opisu, kar tudi zapišem.

»Ste pisateljica spoštovana gospa?« zaslišim in se zdrznem tako, da z glavo udarim ob pozlačen rob kavča.

Zazrem se v dekle pred mano, oblečena je v mornarsko obleko in svetle rjave lase ima spete v umetelno figo z orokavičenimi rokami stiska mornarsko čepico. Vidim, da je na robih skoraj nevidna in zamazana, oh pa ne, da je duh! Nimam časa za to! Nikoli še nisem videla nobenega, razen če je ona me spreleti, ena izmed njenih žrtev.

»Oprostite za moje obnašanje! Me slišite spoštovana gospa?« spet reče in opazuje jaz pa pokimam in opazim njen nasmeh.

»Torej ste pisateljica? Od nekdaj sem si želela spoznati pisateljico!« govori in poskakuje v svojih belih čeveljčkih.

»Nisem, pišem le za svoje delo.« odgovorim in opazim, da me je slišala saj se užalosti, a le za hipec.

»Zaposleni ste spoštovana gospa!« reče in spusti čepico.

»Da preiskujem za policijo,« ji pojasnim in njene oči se razširijo, spomnim pa se, da preiskujem torej na delo.

»In ti?« vprašam mogoče bom dobila odgovore, namige.
Dekle prime za robove svoje obleke in se nalahno prikloni » Adelaida je moje ime, v čast Vas je bilo spoznati spoštovana gospa …«

»Emilija,« rečem in se nasmehnem čeprav sem zmedena. To dekle je iz nekih drugih časov predavnih, da bi lahko bila lahko duh.

»Emilija! Prekrasno ime!« reče in ploskne » povejte mi milo Vas prosim več o Vašem početju spoštovana gospa Emilija!«

»Z veseljem a najprej mi ti zaupaj koliko časa si že tu?« ji rečem in ji namignem, da naj sede.

»Oh le nekaj mesecev!« reče in zaslišim vzdih izza hrbta.

»Groznih mesecev! To bivališče je bilo grozljivo poprej!« obrnem se in opazim neko visoko damo imenitno oblečeno.

»Preden ste se prikazali gospod je vse razpadalo, bivališče neprimerno kneginji!« zapiha in vrže roke v dolgih belih rokavicah v zrak.

»Razpadalo?« vprašam to pa je nenavadno pomislim.

»Oh, da še žimnice so nam vzeli!« kneginja zapiha in se vrže na kavč s kotičkom očesa vidim Adelaido, ki zavije z očmi.

»Moški oblečeni v nekakšne pajace! Grozljivo!« potarna in to me spomni, da moram preveriti v laboratoriju, hitro si zapišem.

»Pa so Vas videli?« vprašam.
»Videli! Gospod!« gospa krikne » Saj niso niti slišali mojih prošenj zdaj bodo pa videli!«

»Govorila bom z njimi!« rečem in gospa prebledi.

»Za Gospo ste neprimerno napravljeni!« zapiha.

»Oh, spoštovana gospa Emilija ne ozirajte se povejte mi več o sebi, prosim!« Adelaida spet zaprosi

»Z veseljem bom, kajti ravno ta hotel tu je prostor moje raziskave!« rečem in vstanem.

»Sta edini prebivalki?« vprašam.

»Oh, nekaj jih je a niso vsi tako klepetavi,« vzdihne Adelaida.

»Preveč!« zaslišim izza kavča.

»Preiskujem umore in če smem bi te poprosila za pomoč!« rečem in pogledam v oči dekle pred sabo, ki vzneseno pokima.

»Recite karkoli spoštovana gospa Emilija!«

Globoko vdihnem » Prvič natančno poskušaj ugotoviti koliko vas je, drugič zapomni si če še kdo pride in si zapomni in zadnjič kliči me Emilija prosim,«

Adelaida pokima, kneginja pa zre vame »Mar so umori iz strasti?«

Odkimam in vidim, da postane zopet čemerna Adelaida pa se ozre vame »Saj boste zopet prišli?«

»Seveda, seveda!« zatrdim in odprem vrata in stopim na verando, ki se udre. Telefon mi zazvoni in vidim obvestilo moža, da se je odpeljal, ker me ne misli čakati. Briga me ozrem se vse deluje isto, rumeni trak, trhel les in propad. Spravim se iz vdolbine in vzdihnem, ugotoviti moram koliko osumljenka ve o tem takoj zdaj!


Stvari se zapletajo ampak brez skrbi vse bo enkrat jasno. Aja Adelaida ima ime po katerem so klicali Heidi v mestu (tako nekoliko pretenciziozno in mi je bilo všeč:yum:) Upam, da vam je zgodba všeč in hvala za vse srčke:heart: in komentarje:speech_balloon:.