»Draga mar se ti to ne zdi niti malo sporno?« zaslišim iz sovoznikovega sedeža.

»Nič spornega ne vidim na preživljanju časa s svojo hčerko, dragi!« odgovorim med tem, ko se ubadam z navigacijo.

»Preživljanja časa s hčerko,« njegov glas se zniža, ko mi zašepeta » na kraju zločina, draga!«

Vzdihnem na živce mi gre s to drago, poleg tega pa je že dolgo kar smo bili v gorah, ni moja krivda, če imam jaz službene obveznosti.

»Kilometer od kraja zločina, dragi!« siknem in se osredotočim na cesto ter slišim Agato ki zopet vprašuje, če se v gorah res skriva zlatorog.

»Noben ga ni videl,« odgovori sopotnik in slišim njen vzdih.

»Ampak rabim njegovo kri!« zajoče Agata in jaz z njo, tudi jaz rabim kri, kri žrtev ker v Propadu je niso našli nič. Nesposobneži!

»Zakaj pa to?« vpraša mož.

»Za rože!« odgovori Agata in strumno pokima.

»Saj ga bom prosila, lepo, s prosim in hvala!« reče in nenadoma zaslišim krik zaradi česar sunkovito pospešim.

»Lepo prosim kaj je narobe!« zagodrnjam cesta postaja čedalje bolj ovinkasta, moja zbranost pa je načeta.

»Agata! Nož ima!« reče in jaz se niti ne ozrem, saj vidim Agato z imenitnim naostrenim kuhinjskim nožem.

»Da, zadnje čase se zanima zanje,« mirno odgovorim.

»Draga!« zaslišim v tonu, ki namiguje na to, da bova morala imeti spet pogovore o vzgoji in varnosti. Presneto, ko sem bila Agatinih let sem morala zaklati kokoš. Agata bo preživela en mali nož.

»Agata ljubica,« ozrem se nazaj » daj očiju nožiček, da ga ne bo skrbelo.«

Slišim njen dolg vzdih »Ampak zlatorog!«

»Če ga bosta videla ti ga bo dal nazaj, takoj!« rečem in potem se vda šele, ko ji oba obljubiva, da ga bo res dobila nazaj.
Vidim, da cesta postaja gramozna in neprevozna z našim malim avtom zato ga parkiram.

»Tako čas za pohod!« oznanim in stopim ven ter vdihnem svež zrak čudovito.

»Draga besedico!« zaslišim in vzdihnem.

»Iti po navodilih morilke se mi ne zdi pametna ideja!« zasika moj mož med tem, ko natika Agati nahrbtnik.

»Domnevne morilke, poznaš kako drugo pot do Propada?« vprašam in on zagodrnja, seveda saj sploh ni vedel, da obstaja.

Zagrizemo se v strmino Agata poskakuje, on sopiha jaz pa premišljujem. Tu z avtom ne gre, ona je imela terenca, a vseeno pot bo kmalu postala prestrma. V to strmino vleči ne le eno ampak 13 trupel, kako? Predstavljam si, da vlečem moža in že slišim hrbtenico ječati, pa sem v fizično pripravljena. Ona je drobna, je pa res da mišic ni mogoče videti skozi ta grozni kombinezon. A vseeno to bi moralo pustiti več sledi, več DNK a nič koristnega, dvomim da so forenziki tako nesposobni. Ti, ki so izbirali lokacijo hotela pa tudi ni čudno, da so propadli ob taki strmini vleči kovčke komu pa se da. Strmina je grozna, a okolica je prečudovita s kotičkom očesa vidim Agato, kako skaklja in spravlja stvari v žepe. To bo lep izlet.

V daljavi končno opazim obrise temačnih smrek, to bi moralo biti to, ko zaslišim »Pa smo tu!«

Odkimam nikakor nismo tu! A on goni svoje » Tu smo Agata, kar sedi!«

Med tem, ko Agata sede in začne vleči iz nahrbtnika vse svoje igračke, ga jaz pogledam z zapičenim pogledom. On pa zmigne z rameni in se zlekne, na majhnem delu trate. Tudi prav, pa naj ostane tu. Ni čudno, da je imel matematiko komaj dve, če ne zna določiti niti kilometra. Zapodim se v strmino, čutim utrip srca ampak hitro bom tu. Kmalu se mi bo odprlo, kot se odpre razgled pred menoj. Mogočne gore, ki si kradejo del neba, vrhovi smrek, ki me objemajo, vse to kvari le hotel Propad. Temačna stavba, ki jo krije temen les, umazana fasada, razbita okna, balkoni z ograjo, ki se še komaj drži skupaj. Notri je verjetno še hujše, to ne vabi ravno k počitku. Vso krajino še dodatno kvari rumeni trak, ki naj bi opozarjal na sceno in odganjal vsiljivce.

Razgledam se, opazim bazen, ostanke betona okoli njega, ki jih je preraslo rastje, stojnico, kjer so prodajali sladoled. Živo vidim Agato, ki prosjači. To je moral biti lep kraj, saj je še zdaj ni čudno, da se je ona vračala, pomislim in stresem z glavo čas je, da vstopim. Zgradba deluje kar stabilno, pa saj je bilo že slabše kot otrok sem rada raziskovala opuščene rudniške rove zraven hiše, to je mala malica.

Vidim verando, ki razpada ter mesto, kjer je vdrta tu je menda naša osumljenka padla. Iz nahrbtnika potegnem luč in si jo namestim, zagrabim tudi svoj zvežčič in oslinim svinčnik, čas za delo. Nataknem si še rokavice, da me ne bodo grajali zaradi neprofesionalnosti, pa saj vedo da sem tu.

Pritisnem na razpadajoča vrata, kjer se še vidi odtis, kjer je bil nekoč napis in vstopim.



Tale del je bil bolj za zapolnitev ampak obljubim, da bo naslednji bolj vznemirljiv. Poleg tega pa moram malo pokazati Emilijino družinico.