Ker mi je bilo dolgčas, sem se spet šla sprehajat. Razmišljala sem o Zemlji. Bi bilo res tako hudo, če bi šla na Zemljo? V trenutku se odločim. Pohitim domov, se preoblečem spakiram nekaj stvari v nahrbtnik, nato pa odrinem proti mestu. V mestu je kapsula, ki vsak dan točno ob treh popoldne odleti na Zemljo in pride spet nazaj. Imam še tri minute do treh. Sprehodim se čisto do kapsule, kjer se vkrcavajo še zadnji potniki. Hitro vstopim v čakalno vrsto in ko me spustijo noter me naval potrebe po pustolovščini popolnoma zapusti. Kaj pa bom na Zemlji? Saj verjetno še istega denarja nimamo. Ojoj, v kakšne težave sem se spravila. Hitro se napotim nazaj k vratom a se ta zaprejo. Glas iz zvočnikov zadoni:" Prosimo, da sedete na svoja mesta. Polet bo trajal dobre tri minute." Prestrašeno sedem na prost sedež in obžalujem svojo radovednost in neumnost, ki sem jo zakuhala.
Na začetku se nikakor ne morem privaditi neznanega občutka, a počasi začnem uživati. Ravno počsi zaprem oči, da bi zadremala, ko se zasliši majhen "pok"! Vrata se odprejo in prva izstopim. Nenadoma se zavem, da nimam pojma, kaj naj tukaj delam oziroma kako naj sama preživim. Pristali smo v neznanem mestu. Veliko manjše je od Prenaja, in veliko lepše. Komaj po nekaj minutah se zavem, da ljudje tukaj nimajo barvnih kož, ampak vsi enake barve. To se mi zdi smešno in hkrati malce nadležno, saj so takšni vsi enaki veliko bolj dolgočasni od nas, Prenajcev. Počasi se pomikam po ulicah in se počasi že navdušujem nad pustolovščino, ki se obeta.
_______________________________________________________

Ravno grem iz šole, ko vidim neke čudne ljudi ki se izkrcavajo iz čudne rakete. Ko rečem čudne ljudi jih ne želim žaliti.. Le ena majhna težava je. Vsak od njih je druge barve. Resno mislim. Videl sem punčko staro šest ali sedem let, ki je imela kožo živo rožnate barve in je za roko držala svetlo rjavo poltega moškega, verjetno njenega očeta. Mislil sem, da si samo domišljam, zato sem hitro stekel domov in raje pozabil na ta dan. Morda bo tako bolje in bom ugotovil da so bile le nenavadne sanje. Ko se naslednji dan zbudim, ugotovim, da sem se zudil dve uri prehitro. Začudeno stopim k oknu in kar zagledam me tako osupne, da se skoraj spotaknem preko nočne omarice. Mimo naše hiše počasi stopa deklica, približno moje starosti, njena koža pa je olivno zelena. Pomanem si oči, saj sem prepričan da sanjam. Zagrnem zavese in se odpravim nazaj spat.
__________________________________________________

Se nadaljuje...