Pisalnica
Na tleh leži razkrečen pajek z razbito lobanjo. Nad njim pa kleči Diego. Zakličem njegovo ime in stečem k njemu. Naenkrat se ozre k meni, njegov pogled je tako hladen, da me zmrazi po celem telesu, ugotovim, da sem naredila napako. Veliko napako.
Spomnim se Gabrielovih besed. »Imaš srečo, da sem moroi, če bi te vampir dobil živo…« Diegove oči so zazrte naravnost vame. Njegove roke so krvave in s konic prstov na tla kaplja temno rdeča kri. »Diego?« previdno vprašam. Njegove oči črno žarijo. Prav nič niso podobne Gabrielovim prijaznim modrim očem. Stopi negotov korak proti meni. Ustrašim se in se umaknem nazaj. V trenutku je pri meni. Sunkovito ga odrinem in se umaknem. »Nehaj!« zavpijem histerično. Bojim se ga. Najbrž vidi strah na mojem obrazu, zato se zdrzne. Izgleda prizadet, kot da sem ga jaz ranila bolj kot pajek, ki se je prej spravljal nanj. Hoče nekaj reči in odpre usta, a mu zmanjka moči. Počasi omahne na zasnežena tla, sneg okoli njega pa se obarva rdeče.
Diego
Beatrice. Znova in znova ponavljam njeno ime. Kako prestrašeno me je gledala. Kot, da sem navaden morilec. No pa saj v resnici sem, sam navaden ničvreden morilec brez časti. Njen zgroženi pogled. Zakaj? Zakaj moram vedno prizadeti vse ljudi, ki jih poznam?
»Diego?«
»Diego si živ?«
»Diego zbudi se!«
»Bea…«
Začutim tresljaje in odprem oči. Pred sabo vidim Beatrice, ki me trese za rame. Okoli sebe vidim kri. Polno krvi. Upam, da ni vsa moja. Pomoč bo prišla. To vem. Napisal sem pismo, kje se nahajava. Mrkiju. Gabriela ne smeš ubiti. Razumeš Mrki!? Razumeš!? Gabriel je njen. Gabriel je tudi moj. Moj brat. Vem, da me sovraži. Jaz ga ne sovražim, moja čustva do njega so otopela. Mrki razumeš? Prekliči kronanje, ni važno. Do nje ne smem gojiti čustev. Čez tri dni me bo sovražila. Hotela me bo ubiti. Kaj sem naredil? Znova odprem oči, svet je meglen. Izgubil sem preveč krvi. Kaj sem naredil?
»Pomoč bo prišla,« zašepetam v tišino. Tisa. Tisa ne! V temi zaslišim svoj krik. Krastača brezsrčna! Zbadljivka, ki mi je včasih prišla tako do živega. Zdaj sem ugotovil, da sem res. Res sem brez srca. To sovražim. Dočakal bom pomoč. Samo ne vem še ali živ.
Gabriel
Kozi rešetke padajo na tla tanke lise svetlobe. Zagrne jih senca. Dvignem glavo in pogledam k okencu. Na tla pred mano pade kos kruha. »Prišel si,« zašepetam in ga opazujem, kako se zmuzne skozi rešetke. Pobožam ga po glavi in Meltix zaprede. »Maščevala se bova, saj se še spomniš načrta?« mi šepne v mislih in se mi usede v naročje. Rane so se mi zacelile, bes pa se nikoli ne zaceli popolnoma. »Ubila bova Diega,« reče Meltix. Takrat se odprejo okovana vrata celice.
»Pridi!« zavpije stražar in mi na sredo celice vrže sveže obleke. Meltix smukne za mano. »Jutri bo kronanje,« doda in stopi v ječo. Obrnem se in ravno pravi čas še vidim Meltixa, ki se zmuzne na prostost skozi rešetke. Stražarju sledim po hodniku, do svojih soban. Vsa vrata so zastražena z vojaki v belih plaščih. To so pripadniki kraljeve bele garde. Pred mojimi vrati čaka Mrki, odet v bel plašč, ki je za njegovo ogromno postavo premajhen. »Pa si prišel do mesta, ki si si ga od nekdaj želel? Zdaj si že kar general bele garde kaj?« prhnem. Mrki me premeri s pogledom in me za komolec povleče v sobo. »Pripravi se… uživaj še svoj poslednji dan in naj ti na misel ne pride, da bi pobegnil.« Nato gre in zaloputne vrata. Zaslišim škrtanje ključa v ključavnici.
Mrki
Zaloputnem vrata in odidem po hodniku. Naslonim se na okensko polico in se zazrem v nebo. Jutri bo veliki dan. Končno bom zavladal Bloodstonu, kot pomočnik kralja Diega. Zaslišim skovik in kmalu zatem opazim ogromnega orla, ki leti proti meni. Ne, ni orel, sokol je in na nogo ima privezano pismo. Usede se na okensko polico in me pogleda z svojimi rumenimi očmi. Nagne glavo in pomežikne. Nežno ga primem za vrat in potegnem k sebi, nato pa mu z noge odvežem pismo. Razgrnem ga in takoj opazim Diegovo pisavo.
Dragi Mrki,
Načrt se je spremenil. Sam sem se spremenil. S seboj peljem tudi Gabrielovo dekle, Beatrice. Ker sem lažje poškodovan, se bo najin prihod podaljšal za kake tri dni. Sva na območju Psoljudov, severozahodno od Lednikov. Nekaj težav sva imela z Ledenimi ženami, zato bodite pozorni, da ne bodo izvedle nepričakovanega napada, sam iskreno mislim, da je ta zima prešibka za to in s tem ne bomo imeli težav. No, da preidem k bistvu, moja odločitev je, da Gabriela in Dimitrija ne bom usmrtil. Vseeno sta moja brata. Lahko ju pošlješ, kam, kjer ne bosta delala težav, usmrtili pa ju ne bomo. Upoštevaj navodila če ne… sam dobro veš, kaj se zgodi če me razjeziš...
Močno stisnem roke. Sokolu poči vrat. Zmečkano pismo skupaj z truplom sokola odvržem na dvorišče pod seboj. Diego ne ve, kaj se zgodi če rezjeziš mene.
Heloo še en del, pa pls comment kakšen se vam zdi razplet. Pa še en opomnik, čez 10 al 11? dni bo Božič in POČITNICE:heart:
Spomnim se Gabrielovih besed. »Imaš srečo, da sem moroi, če bi te vampir dobil živo…« Diegove oči so zazrte naravnost vame. Njegove roke so krvave in s konic prstov na tla kaplja temno rdeča kri. »Diego?« previdno vprašam. Njegove oči črno žarijo. Prav nič niso podobne Gabrielovim prijaznim modrim očem. Stopi negotov korak proti meni. Ustrašim se in se umaknem nazaj. V trenutku je pri meni. Sunkovito ga odrinem in se umaknem. »Nehaj!« zavpijem histerično. Bojim se ga. Najbrž vidi strah na mojem obrazu, zato se zdrzne. Izgleda prizadet, kot da sem ga jaz ranila bolj kot pajek, ki se je prej spravljal nanj. Hoče nekaj reči in odpre usta, a mu zmanjka moči. Počasi omahne na zasnežena tla, sneg okoli njega pa se obarva rdeče.
Diego
Beatrice. Znova in znova ponavljam njeno ime. Kako prestrašeno me je gledala. Kot, da sem navaden morilec. No pa saj v resnici sem, sam navaden ničvreden morilec brez časti. Njen zgroženi pogled. Zakaj? Zakaj moram vedno prizadeti vse ljudi, ki jih poznam?
»Diego?«
»Diego si živ?«
»Diego zbudi se!«
»Bea…«
Začutim tresljaje in odprem oči. Pred sabo vidim Beatrice, ki me trese za rame. Okoli sebe vidim kri. Polno krvi. Upam, da ni vsa moja. Pomoč bo prišla. To vem. Napisal sem pismo, kje se nahajava. Mrkiju. Gabriela ne smeš ubiti. Razumeš Mrki!? Razumeš!? Gabriel je njen. Gabriel je tudi moj. Moj brat. Vem, da me sovraži. Jaz ga ne sovražim, moja čustva do njega so otopela. Mrki razumeš? Prekliči kronanje, ni važno. Do nje ne smem gojiti čustev. Čez tri dni me bo sovražila. Hotela me bo ubiti. Kaj sem naredil? Znova odprem oči, svet je meglen. Izgubil sem preveč krvi. Kaj sem naredil?
»Pomoč bo prišla,« zašepetam v tišino. Tisa. Tisa ne! V temi zaslišim svoj krik. Krastača brezsrčna! Zbadljivka, ki mi je včasih prišla tako do živega. Zdaj sem ugotovil, da sem res. Res sem brez srca. To sovražim. Dočakal bom pomoč. Samo ne vem še ali živ.
Gabriel
Kozi rešetke padajo na tla tanke lise svetlobe. Zagrne jih senca. Dvignem glavo in pogledam k okencu. Na tla pred mano pade kos kruha. »Prišel si,« zašepetam in ga opazujem, kako se zmuzne skozi rešetke. Pobožam ga po glavi in Meltix zaprede. »Maščevala se bova, saj se še spomniš načrta?« mi šepne v mislih in se mi usede v naročje. Rane so se mi zacelile, bes pa se nikoli ne zaceli popolnoma. »Ubila bova Diega,« reče Meltix. Takrat se odprejo okovana vrata celice.
»Pridi!« zavpije stražar in mi na sredo celice vrže sveže obleke. Meltix smukne za mano. »Jutri bo kronanje,« doda in stopi v ječo. Obrnem se in ravno pravi čas še vidim Meltixa, ki se zmuzne na prostost skozi rešetke. Stražarju sledim po hodniku, do svojih soban. Vsa vrata so zastražena z vojaki v belih plaščih. To so pripadniki kraljeve bele garde. Pred mojimi vrati čaka Mrki, odet v bel plašč, ki je za njegovo ogromno postavo premajhen. »Pa si prišel do mesta, ki si si ga od nekdaj želel? Zdaj si že kar general bele garde kaj?« prhnem. Mrki me premeri s pogledom in me za komolec povleče v sobo. »Pripravi se… uživaj še svoj poslednji dan in naj ti na misel ne pride, da bi pobegnil.« Nato gre in zaloputne vrata. Zaslišim škrtanje ključa v ključavnici.
Mrki
Zaloputnem vrata in odidem po hodniku. Naslonim se na okensko polico in se zazrem v nebo. Jutri bo veliki dan. Končno bom zavladal Bloodstonu, kot pomočnik kralja Diega. Zaslišim skovik in kmalu zatem opazim ogromnega orla, ki leti proti meni. Ne, ni orel, sokol je in na nogo ima privezano pismo. Usede se na okensko polico in me pogleda z svojimi rumenimi očmi. Nagne glavo in pomežikne. Nežno ga primem za vrat in potegnem k sebi, nato pa mu z noge odvežem pismo. Razgrnem ga in takoj opazim Diegovo pisavo.
Dragi Mrki,
Načrt se je spremenil. Sam sem se spremenil. S seboj peljem tudi Gabrielovo dekle, Beatrice. Ker sem lažje poškodovan, se bo najin prihod podaljšal za kake tri dni. Sva na območju Psoljudov, severozahodno od Lednikov. Nekaj težav sva imela z Ledenimi ženami, zato bodite pozorni, da ne bodo izvedle nepričakovanega napada, sam iskreno mislim, da je ta zima prešibka za to in s tem ne bomo imeli težav. No, da preidem k bistvu, moja odločitev je, da Gabriela in Dimitrija ne bom usmrtil. Vseeno sta moja brata. Lahko ju pošlješ, kam, kjer ne bosta delala težav, usmrtili pa ju ne bomo. Upoštevaj navodila če ne… sam dobro veš, kaj se zgodi če me razjeziš...
Močno stisnem roke. Sokolu poči vrat. Zmečkano pismo skupaj z truplom sokola odvržem na dvorišče pod seboj. Diego ne ve, kaj se zgodi če rezjeziš mene.
Heloo še en del, pa pls comment kakšen se vam zdi razplet. Pa še en opomnik, čez 10 al 11? dni bo Božič in POČITNICE:heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uau kako lahko tako dobro pišeš? Jaz v sanjah ne bi mogla napisati česa takega in kakšna domišljija! Bravo:heart: Zelo dobro
2
Pilloverka
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vse je povedala Pilloverka.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Sooooo good, pač ta zgodba je :sparkles:PERFEKTNA:sparkles: komi čakam na naslednji del!:heart::heart::heart::heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hahaha kako je kakastaaaaa jiiiiihaaaaa idemo mi pač vsi drgač je tako tako
1
Mi pac
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::toilet::hear_no_evil::tiger2::speak_no_evil::see_no_evil:
1
Cytctychtcytc
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
