Beatrice

Diego je po dveh dneh boljši in ne vpije od bolečine vsakič, ko mu povijem poškodovano ramo. Tokrat se samo mršči. »Prekleto!« reče. »To si rekel že vsaj desetkrat,« ga opomnim in mu zategnem povoj, narejen iz njegove srajce. Grobo me prime za roke in mi jih odmakne. »Bom sam, znam bolje,« reče. Pokimam in se ugriznem v ustnico, da ne bi rekla kaj napačnega. Že dva dni je tak, kot, da sem zanj zadnja skrb na svetu. »Kdaj si že rekel, da bo prišla pomoč?« poskusim. »Trikrat sem ti že rekel, da ne vem prekleto!« zamahne z roko, udari zemljo in se zdrzne od bolečine. Packa krvi se začne počasi širiti po povoju. »Glej, kaj si naredil!« rečem in mu poskušam zaustaviti krvavitev. Odrine me in si poskuša zategniti povoj. »Ne moreš sam, zavezala sem ga na hrbtu,« rečem. »Zakaj za vraga si povoj zavezala na hrbtu?« vzkipi.
Ne morem ga več prenašati, zato sunkovito vstanem in odidem globlje v gozd. Pustim ga samega, a ne za dolgo saj zaslišim, da mi sledi. »Nehaj že!« kriknem in ga jezno pogledam. »Karkoli naredim ti ni prav! Gabriel ne bi bil nikoli takšen! « zakričim. »Zmeraj moram poslušati o tem, kaj bi Gabriel naredil, česa ne bi, jaz nisem on prav!? Česa ne razumeš?!? « zarenči. » Očitno ne razumem ničesar! Zakaj si me sploh rešil, rajši bo ostala pri Ledenih ženah!« mu vrnem in korakam globlje. »Zato ker…ker…kar si najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju.« Kot pribita obstanem na mestu. »Ne…ne govori mi tega! Jaz ljubim Gabriela…« šepnem. »Moj brat te je zapustil, takoj ko te ni več potreboval!« Diego povzdigne glas in me prime za roko. »Ne, zapustil me je v moje dobro, zaradi moje zaščite, zaradi… zakaj me sploh to sprašuješ ti, ti morilec!« Ob tej besedi se zdrzne. Ugriznem se v ustnico in se hočem umakniti korak stran, a Diego ne izpusti moje roke. »Ampak jaz sem videl, kako ti k temu »morilcu« včasih zatava pogled in kako ga pritlehno opazuješ, ko misliš, da ne ve…« komaj slišno zašepeta Diego. Jezno ga pogledam in mu hočem nekaj zabrusiti. Takrat me poljubi. Potisne me ob drevesno deblo in se ga poskušam otresti. Prijem na mojem zapestju se sprosti. Njegove vroče ustnice mi zdrsnejo po vratu navzdol, nato pa se vrnejo nazaj. Nočem tega. Poljubljanje z njim je drugačno kot z Gabrielom, poljub je daljši, bolj grob, ampak ne na tak način, da mi ne bi bilo všeč, mogoče pa Diego… »NE!« kriknem in ga odrinem. Opotečem se stran od drevesa in še zmeraj ne morem dojeti, kaj se je v resnici zgodilo. Če Gabriel izve… ne, tudi on me je zapustil. Zakaj je moral to narediti? Ne vem, ali zdaj mislim na Diega ali na Gabriela. Preplašena zaradi čustev, ki divjajo v meni stečem stran.
Kmalu prispem do lipe in se usedem pod njo. Najbolje, da kar ostanem tu in se ne pokažem več svetu. Zatopim se v črne misli in po licu mi tečejo solze. To nisem več jaz! Kako sem se spremenila! Takrat pred mene stopijo zlati škornji, za njimi pa zaplapola belo ogrinjalo. »Našel sem jo!« zavpije glas.

Še en del je zunaj. Omg končno sta se poljubila haha. Iskreno je to prišlo kar spotoma med pisanjem, tega nisem imela v planu:kissing_heart: (name zgleda vpliva christmas vibe):joy: