*i*Posvečeno Dekletu, zaradi katere vam ni bilo treba še dlje čakati na nov del. ;) Hvala ti <3*i*

*b*Ester*b*
https://www.youtube.com/watch?v=CWrzdj0Hq8g

“Vstani, Ester!” zaslišim oddaljen glas. Obrnem se na drugo stran in poskušam spati naprej, ampak Margot ima seveda svoje metode. Odgrne ogromno zaveso iz okna, da sobo preplavi sončna svetloba, nato pa stopi do postelje in potegne odejo iz mene.
“Še malo,” proseče izdavim, toda že v naprej vem da se ne bo kar tako predala.
“Ni govora dragica, zajtrk je že čez slabo uro.”
Hah, toliko privilegijih ki naj bi jih imele princese. Zavzdihnem in s težavo odprem oči. Nekaj časa mežikam, da bi se privadila na sončno svetlobo, nato pa se počasi usedem na rob postelje.
“Dobro jutro,” zamomljam, Margot pa se zasmeje. “Ne morem verjeti, da si lahko vesela, Margot. Jutro je,” izjavim kakor, da tega še ni opazila. Ona samo smeje se zmaje z glavo in brez da bi karkoli rekla odpre omaro z oblekami.
Šele zdaj opazim kako urejena je danes. Polovico las ima spletenih v kito, ki jo je zavila v figo na vrhu glave, drugo polovico pa ima spuščeno, da ji rjavi kodri prosto padajo na hrbet. Oblečena je v vinsko rdeče krilo z nekaj pozlačenimi šivi, ki je sicer preprosto, a hkrati čudovito. Njene ustnice so nežno rdečkaste, trepalnice prikupno namazane, oči pa na rahlo obrobljene.
“Uau,” mi uide iz ust in Margot se vprašujoče ozre k meni. Šele tedaj se zavem, da sem to izrekla na glas.
“Danes si pa še lepša kot ponavadi,” rečem, ona pa zardi. “Oh, že vidim… Kdo je razlog, da si danes tako lepo urejena?” izjavim v smehu in se za las odmaknem blazini, ki je po zraku šinila vame in pristala na postelji. Stegnem se do nje in ji jo vržem nazaj, ona pa jo spretno ujame in mi jo vrže v glavo. Obe se zvijava od smeha in nehava šele takrat, ko sva popolnoma brez sape.
“V redu, zdaj pa dovolj. Ester, tole je obleka, ki sem ti jo pripravila za danes. Pojdi se umit.”
“Že prav, že prav,” ubogljivo pokimam. “Vaša želja moj ukaz!” V šali salutiram pred njo, nato pa stečem mimo nje v kopalnico.
“Pa pohiti!” zaslišim, ko zaprem vrata za seboj.

Občutek ko ti topla, skoraj vroča voda, obliva telo in se toplota zarine v vsak delček tvojega telesa, ter te popolnoma omami, je nekaj čudovitega. Tako se v kopeli zopet namakam več kot bi bilo potrebno, kljub temu da bi morala pohiteti.
Razmišljam o Hazel. O tem, da so ji ubili brata. Kako grozen občutek mora biti to… Skrbi me zanjo, vem da jo je to prizadelo bolj kakor kaže. Dovolj jo poznam da vem, da si ne bo dovolila pokazati bolečine, pa čeprav bo ta še tako huda. Njena naloga je biti močna in ostati hladna. “Ne kaži čustev, če hočeš preživeti,” mi je nekoč rekla in tega načela se drži - tudi pred mano, tako da včasih ne vem več ali me ima za prijateljico, ali sem tudi jaz samo ena izmed mnogih, nepomembnih ljudi njenega življenja…
“Ester?” Margot potrka na vrata.
“Prihajam,” zakličem, stopim iz vode, se zavijem v brisačo in odprem vrata.
Margot je videti živčno. “Ah, morala bi vedeti, da ti bo kopanje spet vzelo preveč časa,” zavzdihne in mi v roke porine prikupno svetlo oranžno poletno krilo, z všitimi belimi cvetlicami. “Obleci,” še doda in stopi v kopalnico. Pobere obleke, ki ležijo na tleh in se za trenutek zagleda v luknjo na moji spalni srajci. Zavzdihne, a se odloči, da danes ne bo rekla ničesar.

“Dobro jutro,” uradno pozdravim, ko naličena in z urejeno frizuro stopim v jedilnico.
“Pozna si,” namesto pozdrava hladno izjavi mama, njen ostri pogled pa zatava proti Margot, ki se živčno prestopa za mano.
“Vem, ja. Jaz sem kriva, preveč sem…” ne uspe mi dokončati stavka, saj me prekine oče.
“Tišina,” hladno reče in dvigne roko. Sedi na ogromnem stolu, v eni roki drži skodelico s kavo z drugo pa živčno brska po nekih papirjih, od katerih niti enkrat ni umaknil pogleda.
Nič novega, od nekdaj sem zanj le težava. Pa še to ne njegova. “Če bi imel sina bi bilo vse drugače”, je večkrat pravil in pri tem vedno obsojajoče pogledal mamo, kakor da bi imela ona kaj opraviti s tem. Včasih so mi take izjave zvabile solze v oči, kar je vse le še poslabšalo - “S tabo se niti pogovarjati ne da.” “Kako te bova poročila, ko jočeš za vsako malenkost?” ali pa “Vidiš, sem rekel. S sinom bi bilo vse drugače.”. Toda zdaj sem postala jeklena za take opazke, vsaka se samo odbije od mene in v tišini jih prenašam. Tako se vsaj zdi. Toda v resnici vsaka od njih le poveča praznino v meni.
Sedem za bogato obloženo mizo in si poravnam krilo, medtem pa pristopi služabnik in mi v prikupno skodelico nalije čaj. Zahvalim se mu, pri tem pa skušam prezreti srepi pogled, ki ga dobim iz druge strani mize.
Jemo v tišini. Tu in tam mama izjavi kakšno pripombo o moji drži telesa med obrokom, toda večino časa vsak s svojimi mislimi strmi v krožnik (ali papirje) in je. Sliši se le uro, katere tiktakanje odzvanja v prazno.
“Werdigovi jutri prirejajo zabavo,” se mama oglasi proti koncu. Njen glas me predrami iz razmišljanja in na lahno stresem z glavo.
“A?”
“Pravim, da Werdigovi jutri prirejajo zabavo,” nestrpno ponovi in si pri tem uglajeno pogladi svojo popolno pričesko.
“Aha,” odsotno pokimam in spet odplavam v svoj svet. “Prav.”
“Zraven boš šla.”
Potrebujem nekaj sekund, da se zavem kaj je rekla in srce mi začne hitreje biti. “Zraven?”
Pokima in zavije z očmi.
Zmedeno stresem z glavo in se živčno zasmejem. Ne vem kaj naj si mislim. “ Pa saj še nisem bila na nobeni zabavi, mama. Sploh ne vem kako se obnašati pred ljudmi, pravzaprav sploh ne vem kako se obnašati izven gradu.”
“Vem,” zdolgočaseno odvrne. “Če bi bilo po moje sploh ne bi šla, ampak vztrajali so naj pripeljem še tebe.”
Presenečeno izbuljim oči. Zunanji svet ve, da obstajam?
“Skrajni čas je, da civilizirava tega otroka,” zaslišim reči očeta, toda pogovarja se z mamo, kakor da mene sploh ne bi bilo zraven. “Konec koncev jo bova morala nekoč poročiti.” Nato se obrne k meni in doda: “Da bo vsaj kakšna korist od nje.”
Mama se živčno nasmehne in pokima, on pa vstane od mize in brez da bi karkoli rekel odide iz sobe. Ko se za njim zaprejo vrata, mama pomigne Margot, ki stoji v kotu sobe.
“Uredi jo. In jo nauči kako naj se obnaša.” Nato tudi ona brez besed odide.
Ostanem sama. Poigravam se s hrano na krožniku, srce pa mi razbija na polno. Kako si drzneta? 17 let sta me zaklepala v grad, zdaj pa se meni nič tebi nič odločita, da ga lahko zapustim, to pa mi povesta tako brezbrižno, kakor da bi napovedovala kakšno bo vreme jutri. Kako naj se čez noč pokažem pred svetom in se pretvarjam, da je vse v redu? Besna sem. V jezi z vso močjo stisnem vilico, da mi členki na roki otrdijo, v oči pa mi stopijo solze.
*i*Sovražim ju. Sovražim svoje življenje.*i*