Hojla! Odločila sem se za novo zgodbo. To bom verjetno bolj pogosto pisala, ampak zaradi šole tudi po redko. Tako da nikoli ne morete vedeti, kdaj bo naslednji del. Tudi jaz ne. Najverjetneje pa prejšnjih zgodb ne bom nadaljevala.

*******
Petek. Zadnji dan 9. razreda osnovne šole. Zadnja ura. In 3, 2, 1 zazvoni šolski zvonec. Končno poletne počitnice. Hitro pospravim učbenik in zvezek za zgodovino v torbo, zaprem peresnico in čez nekaj minutk sem že pred šolo in čakam avtobus. Piha veter, ki mi malce razmrši lase. To mi gre že pošteno na živce. Ko pa končno le pripelje avtobus, vstopim. Kot vedno se vsedem v predzadnjo vrsto ob oknu. Opazujem ljudi, učitelje in samo čakam, da avtobus spelje s šolskega dvorišča. Vrata avtobusa se zaprejo in avtobus spelje. Vendar ne pride 3 metre naprej, že se ustavi in vrata se odpirajo. Vsi gledamo, kaj se dogaja. In le kaj? Nihče drugi kot Lyan, ki je spet prepočasi zapustil razred.
Lyan je moj sošolec in hkrati moj fant. Stanujeva na isti ulici. Skupaj sva že 3 leta in pol. Ljubiva eden drugega, če prav se oba v bližini ljudi obnašava kot, da sva navadna sošolca in se nič ne dogaja med nama. Svojo zvezo skrivava in do zdaj nama je uspevalo. Seveda pa imajo nekateri svoje sume, a midva vedno najdeva dober izgovor.
»Je tukaj prosto?« me vpraša, ko pride na avtobus. Obrnem se proti njemu, se mu rahlo nasmehnem in prikimam. Vsede se zraven mene, počaka da začne avtobus peljati in me vpraša »Razmišljal sem… Kako dolgo misliva skrivati najino zvezo?« Pogledam ga in odvrnem »Ravno o tem sem se želela pogovoriti s tabo. Ni mi všeč, da laževa ljudem. Lahko prosim poveva resnico?« »Seveda. Saj sem želel isto, ampak sem mislil, da se ne boš strinjala.« Nasmehnem se mu in mu dam poljub na lice.

*b* ***NASLEDNJI DAN *** *b*

»O, Nikkyyy!« zakliče Adrian. »Oh ne, ne, ne, ne!« si zakričim v glavi. Ravno sredi poljuba z Lyanom v parku se prikaže ta čudak! Ne more biti slabše. »Amm, Nikky, a ga poznaš?« me vpraša Lyan in odmakne svoje ustnice od mojih. Pogledam v tla in z besom rečem »Ja, poznam ga. On je…« »Me ne zanima kdo je, ampak če naju še kdaj zmoti med poljubom, mu pridem na dom!« Me prekine in 'zagrozi' Adrianu. »Adrian, pojdi k meni domov. Nikogar ni doma, veš kje so ključi. Počakaj me v sobi. Takoj pridem za tabo.« Rečem Adrianu, da se ta dva slučajno ne bi stepla. Adrian me najprej nekaj časa gleda, potem pa se le odloči oditi. »No, kje sva ostala?« vprašam Lyana, da bi prekinila to smrtno tišino, ki je nastala. »Amm, kje sva ostala? Aja pri … O, počakaj, spomnil sem se, da moram domov. Oprosti, Nikky, iti moram. Adijo.« Mi odvrne, nekam nervozen. »Okej, adijo.« Se poslovim in Lyan se obrne in začne hitro korakati proti domu. »Počakaj, kaj pa poljub, če že greš?« ga vprašam, a on ne da bi se sploh obrnil k meni mi reče »Oprosti, ne morem zdaj. Lahko naslednjič.« in se spusti v beg. Jaz pa strmim za njim in se nato odločim še sama oditi domov. Nekam čuden je bil, zdaj na koncu. Nekaj je narobe. Le kaj?

*b* ***ČEZ 2 TEDNA*** *b*

»Lyan, nekdo te kliče. Oglasi se že.« »Bom kasneje nazaj poklical, Nikky.« »Ne, Lyan zdaj se oglasi. Že 5 minut te nekdo hoče priklicati. Oglasi se, sicer se bom jaz.« mu rečem. »Nikky, kasneje bom poklical nazaj.« »Kdo pa te kliče?« ga vprašam. »Ni važno.« mi odvrne, a takrat mi prekipi. Iz rok mu vzamem telefon in… »Zakaj te kliče Ashley? Moja sestrična. In zakaj imaš zraven njenega imena 2 srčka?« »Nikky, to, da sem skupaj z Ashley ne bi smela izvedeti tako.« mi reče Adrian. »Kako prosim?!«

********
Tako, to bo za danes to. Če vam je bil prvi del všeč, lajkajte, komentirajte in se naročite name.
Vam pa lahko zaupam, da je ta zgodba, če prav sem še zelo mlada, moje življenje, pač ti dogodki so bili v mojem življenju (večinoma le bistvo zgodbe, saj zmenki in take stvari sem si izmislila) le malce sem dodala stvari.

Lp, Lučka 2708