Hellow,
Tu je moja nova zgodba.

~ Alexander
"Udari ga, udari močneje!!", zavpije. Občutim močno bolečino, vse se mi megli pred očmi, čutim, da mi nekaj teče po obrazu, na tleh ležim, tresem se. Potipam svoj obraz in zagledam veliko svetlo rdeče, sveže krvi, vse me boli, ne morem vstati.
"DRIIIIIIIIINNNN", zazvoni budilka, z kijem jo zbijem na tla. Razbije se na milijone koščkov. Zopet te sanje. Zopet podoživljanje enega in istega. Spet oni. Niti v sanjah nimam miru.
Počasi se zvlečem iz postelje. Danes je prvi šolski dan. Na novi šoli!! Komaj čakam. Tam bo gotovo bolje, imel bom prijatelje, morda bom celo popularen.
Vse sem si pripravil včeraj zvečer, nova oblačila, svojo torbo, malico. Poberem črepinje stekla in jih vržem v kos za smeti, pod mojo pisalno mizo. To bo že tretja budilka ta mesec, ki je bila žrtva nasilja z mojim kijem, zardi nočnih mor. Ko končam stečem po stopnicah, zelo hitro, da skoraj padem, a se pravočasno ulovim. Pritečem do kuhinje, in zavoham mamin okusni toast z sirom in šunko. Objamem jo, in jo poljubim na lice. Ter zaželim:"Dobro jutro, mami."
Odzdravi mi nazaj, ter me posede za mizo. Ta topel vonj svežega toasta z sirom in šunko kar, boža moj nos. Obožujem ga. Z največjim veseljem ugriznem v to poslastico, topel sir se mi raztaplja v usti, ta šunka pa pomirja moje borbončice. Z uživanjem pojem zajtrk.
Iz sobe zaspana, kot zombi izstopi moj brat Max. To je njegov prvi dan na srednji šoli. On ni tako zelo navdušen kot, jaz. Oči pa, on je v službi, kot običajno. Skoraj nikoli ni doma, in ko je doma, dela stvari za službo. Pravi deloholik je. Ko pojem toast, in popijem okusen planinski čaj, se odpravim do kopalnice, da si umijem zobe. Skrati pa vadim kako bom pozdravil svoje bodoče sošolce v razredu. Ne smem se osmešiti, izgledati moram cool, ne pa kot totalen idiot.

~Max
Tale nadloga od mojega mlajšega bratca, je navdušen za vsako božjo stvar, še ko vidi psa na ulici ga ves navdušen boža, da se ljudje gotovo sprašujejo ali je sploh kdaj videl psa. In osebno ga sploh ne razumem. Kako, ne opazi da, je drugačen, da ni kot ostali. Drugi otroci ne, govorijo z svojo mami v čudaškem jeziku, ki ga nihče drug ne razume, in noben 12 letni fant ne vlači povsod s sabo majhnega modrega avtomobilčka, ki naj bi "prinašal srečo".
Poleg tega da, je tak čudak še ob 7:00 zjutro razbija budilke z kijem, in ob 7:05 dirja po stopnicah. Želim si da bi jaz imel spalnico v zgornjem nadstropju, da bi mu skakal ob pol noči po stopnicah in razbival vaze in budilke, da vidi kakšen je občutek. Počasi jem mami toast, ne ljubi se mi hiteti.