»Poglej se,« mi je pritrdil. Stekla sem do najbližjega ogledala. Takoj ko sem se videla, sem obstala. Bila sem…čudovita! No, vsaj lepša, kot prej. Moji lasje so bili še vedno črni a so imeli nekaj oranžno rdečih pramenov. Nosila sem železen oklep. Učitelji vedno govorijo, da so bili oklepi v srednjem veku tako težki, da jih danes ne bi morali nositi. A je bil lahek, da sem imela občutek, da nosim le navaden pulover in kavbojke. Bil je črne barve. Ponekod je imel zlate vzorce. In poleg vsakega zlatega traku se je vil še en rdečkasto oranžen. Takoj sem vedela, da je to simbol ognja. V rokah sem imela čelado podobno zmajevi glavi, ki je imela enake vzorce, kot oklep sam. Pogled se je dvignil na moj obraz. Moje šarenice so se iz sive spremenile v črno-rdeče. Moje zenice pa so postale tako črne, da sem imela občutek podoben temu, da gledam v neskončen prepad. Imela sem maskaro, kar je bilo čudno saj se nikoli nisem ličila, razen ko sva z mojo sestrično Amelio, mami vzeli šminko in si našminkali cel obraz. Navadne mame bi otroke nadrle za takšno početje, moja mami pa se je le smejala. V obraz sem bila bleda, kot stena. Moje ustnice so bile namazane z živo rdečo šminko. Amulet je bil enak, kot prej. Samo kristalček se je iz zelene barve spremenil v barvo, ki se je iz rdeče prelival v rumeno. Na hrbtu sem imela tul s puščicami. Ne, notri ni bilo ničesar. Da bi se o tem prepričala sem v tok pomolila roko. Na dnu sem začutila palico. Ko sem jo potegnila ven sem ugotovila, da to ni palica. Bil je gimnastični trak. Kot vsa ostala oprema rdeče in rumene barve. Odvrgla sem ga stran od sebe. Bila sem presenečena, jezna, prestrašena in utrujena obenem.
»Spremeni me nazaj!« sem besno zakričala na Firelighta. Še enkrat sem padla na tla a tokrat s solzami na licih.
»Naredi enako, kot prej,« mi je namignil in s perutjo pokazal na amulet. Zadržala sem dih in se dotaknila ognjenega elementa. Pripravila sem se na gorenje kože on bolečine na obrazu. A prišlo je ravno nasprotno. Po hrbtu se je spolzel mrzel piš. Bilo je mrzlo, kot v kadi polni ledu. Zvijala sem se a je bilo moje telo trdno kot led. Ko sem že mislila da bom tam sredi sobe umrla se je vse ustavilo. Nikjer ni ostalo sledu o ledu ali čemerkoli drugem. Bolela me je glava. Firelight je izginil. Za njim je ostal le še…uhan z bisernato papigo. Vzela sem ga in si ga nadela. Ni bil slab a mi ni bilo všeč, da je samo en. Tako uhane nosijo na naši šoli le popularne punce. In one mi gredo na živce. Bila sem preveč utrujena, da bi si uhan odstranila iz ušesa. Le vrgla sem se na posteljo v spalnici in veke so se mi same od sebe zaprle.