Pisalnica
Tečem, tečem in tečem. Ko tečem že 15 minut sem bolj kot ne že v mestu. Vse je prazno. Nikogar ni nikjer. Ustavim se. Hodim in gledam v tla. In kar naenkrat BUM!
»Au! Pazi kje hodiš!« reče fant in odide na prej. Gledam za njim.
»Ti tudi!« zavpijem za njim in hodim naprej. »Hej! Kam pa greš tako zgodaj?« ga vprašam.
»Na sprehod. Zakaj te zanima?« mi odgovori.
»Ne vem. Samo nisem mislila, da še kdo vstane tako zgodaj kot jaz.« se zasmejim.
»Greva skupaj na sprehod?« me vpraša.
»Lahko.« veselo odgovorim.
»Kako ti je ime?« me vpraša po nekaj trenutkih tišine.
»Lili. Pa tebi?« mu odgovorim.
»Adrian.« mi pove.
»Lepo ime!«
»Imaš fanta?« mi postavi nerodno vprašanje.
»Em… tudi če bi mi bil kdo všeč se nebi spravila v resno zvezo, ker imam raka.« mu povem.
»Aha. Iskreno sožalje.« reče in me pogleda. Tudi jaz ga pogledam. To me preveč spomina na Maja. Hitro obrnem glavo.
»Imaš ti punco?« ga vprašam.
»Ne. Mislim, da smo še premladi za zvezo.« reče in padeva v smeh.
»Koliko si star?« ga vprašam.
»12. Pa ti?«
»Enako.« mu odgovorim. Usedeva se na klopco. Še nekaj časa se pogovarjava.
»Mislim, da morem domov.« mu rečem. To drugače ni res, a se mi zdi, da sva se preveč zbližala. Glavo si pokrijem s kapuco. Slišim Adriana kako me kliče nazaj. Žal mi je, da sem to naredila, a sem morala. Skrivnostno izginem. Ko pridem domov mi oče pod nos porine pismo.
»Zate je. Iz bolnišnice. Izvidi.« mi pove. Stečem v sobo. Vsi še spijo. Tiho odprem pismo. Piše:
Pozdravljeni!
Sporočamo vam, da imate raka. Potrjeno. Čas življenja ni predpisan, a vemo, da ni dolg.
Lepo vas pozdravljam
Dr. Kovačič
Pismo si privijem k prsim. Sploh se ne zavem, da me oče gleda.
»Kaj piše?« tiho vpraša. Podam mu pismo.
»Oh… oprosti! Res mi je žal.«
»V redu je. Sploh ni nihče kriv!« zavpijem. V tistem trenutku se mi ulijejo solze.
»Kdo kriči?« zaslišim Zalo.
»Utihni!« zavpijem v joku.
»Ja. Kdo vpije?« zaslišim Kaja in Maja.
»Speljite se ven!« zavpijem.
»Kako pa gov…« me želi oče vprašati nekaj a ga prekinem.
»Vsi. Sama hočem biti.« Kaj, Maj, Zala in oče se odpravijo iz moje sobe. Spet splezam na streho. Na sosednji strehi sedi…
Hej!
Kdo mislite, da sedi na sosednj strehi in zakaj sedi na sosednji strehi?
Vam je zgodba všeč? Ja ali ne vedno morate lajkajt in komentrat.
Lp. Ilovecandy
»Au! Pazi kje hodiš!« reče fant in odide na prej. Gledam za njim.
»Ti tudi!« zavpijem za njim in hodim naprej. »Hej! Kam pa greš tako zgodaj?« ga vprašam.
»Na sprehod. Zakaj te zanima?« mi odgovori.
»Ne vem. Samo nisem mislila, da še kdo vstane tako zgodaj kot jaz.« se zasmejim.
»Greva skupaj na sprehod?« me vpraša.
»Lahko.« veselo odgovorim.
»Kako ti je ime?« me vpraša po nekaj trenutkih tišine.
»Lili. Pa tebi?« mu odgovorim.
»Adrian.« mi pove.
»Lepo ime!«
»Imaš fanta?« mi postavi nerodno vprašanje.
»Em… tudi če bi mi bil kdo všeč se nebi spravila v resno zvezo, ker imam raka.« mu povem.
»Aha. Iskreno sožalje.« reče in me pogleda. Tudi jaz ga pogledam. To me preveč spomina na Maja. Hitro obrnem glavo.
»Imaš ti punco?« ga vprašam.
»Ne. Mislim, da smo še premladi za zvezo.« reče in padeva v smeh.
»Koliko si star?« ga vprašam.
»12. Pa ti?«
»Enako.« mu odgovorim. Usedeva se na klopco. Še nekaj časa se pogovarjava.
»Mislim, da morem domov.« mu rečem. To drugače ni res, a se mi zdi, da sva se preveč zbližala. Glavo si pokrijem s kapuco. Slišim Adriana kako me kliče nazaj. Žal mi je, da sem to naredila, a sem morala. Skrivnostno izginem. Ko pridem domov mi oče pod nos porine pismo.
»Zate je. Iz bolnišnice. Izvidi.« mi pove. Stečem v sobo. Vsi še spijo. Tiho odprem pismo. Piše:
Pozdravljeni!
Sporočamo vam, da imate raka. Potrjeno. Čas življenja ni predpisan, a vemo, da ni dolg.
Lepo vas pozdravljam
Dr. Kovačič
Pismo si privijem k prsim. Sploh se ne zavem, da me oče gleda.
»Kaj piše?« tiho vpraša. Podam mu pismo.
»Oh… oprosti! Res mi je žal.«
»V redu je. Sploh ni nihče kriv!« zavpijem. V tistem trenutku se mi ulijejo solze.
»Kdo kriči?« zaslišim Zalo.
»Utihni!« zavpijem v joku.
»Ja. Kdo vpije?« zaslišim Kaja in Maja.
»Speljite se ven!« zavpijem.
»Kako pa gov…« me želi oče vprašati nekaj a ga prekinem.
»Vsi. Sama hočem biti.« Kaj, Maj, Zala in oče se odpravijo iz moje sobe. Spet splezam na streho. Na sosednji strehi sedi…
Hej!
Kdo mislite, da sedi na sosednj strehi in zakaj sedi na sosednji strehi?
Vam je zgodba všeč? Ja ali ne vedno morate lajkajt in komentrat.
Lp. Ilovecandy
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pomoje tisti fant. :heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Uff... Težko vprašanje!! Lmaoo niam pojmaaa:joy::joy::joy: SVETOVNO JE:heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
#nevem ka nej
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
sola u naravi
oj js sm 7 razred in konc maja na moj rd gremo u solo u naravi.pac prejsn mesc so med roditelskega starsi in so se tk usi prtozva kam nas to pelejo k je tk 20min stran k bomo sam hodl pac nc druzga pa se sami taki ucitli grejo k nam nc nebi pustil in pac tk od ene moje orjatlce mami je rekla da na njenem mestu nebi sla sam da se nej sama odloci in oac sm misnla da ona tut nebo sla in pol me je mami upr ce grem da se nej sama odlocm in sm rrkla da ne pac da bi drgac sla sam da mi ni nekam za it ce se ucitli ne vejo ka bomo tm delal pa btw nas razred si jabke pa use mece po razredu pa fantje se grozn vedejo in pac ze to mi ni fajn da grem s takim razredom zato sm rekla da ne in zej tk edina ne grem in zej k bo konc pocitnic se bojo ze za sobe menl pa to in zih bo ful ucitlov uprasal kdo ne gre in k bojo rekl za mene me bojo usi "napadl" pa se bojo zejbaval da kao zato kr bi pogresala starse pa tut take ucitlce mam da bojo srpasval zaka ne grem in nevem ka nej odg
