Hej Metuljčki,
tale del posvečam Beli, ki je izjemna oseba. Prosim ostani takšna, kakršna si.
~
»Kaj bova počeli zdaj?« sem vprašala.
»Živali lahko naučiva nove trike,« je predlagala Ema in navdušeno sem plosknila. Ko pa sva šli mimo bele hiše nasproti hiše Emine družine, me je spreletel srh, saj sem slišala, da je nekdo omenil ime Myrabella. Spomnila sem se, kako mi je Myrabella še pred poroko rekla, da vedno dobi, kar hoče. Tisti njen mrki pogled mi je povzročil kurjo polt in nenadoma sem se stresla. Poslušala sem kaj imajo povedati, vendar nisem slišala ničesar. Spomnila sem se na otroške dni, ko mi je bil obljubljen še prvi zaročenec in me je oče prisilil, da bi se igrala skupaj s Timothiyem in Myrabello. Tadva sta se stalno objemala in poljubljala – z dejstvom, da smo bili stari 8 – jaz pa sem gradila grad iz peska. Vem, da jo je Timothy dvignil, vendar je padla naravnost na moj grad. Žalostno sem ga pogledala in stekla proč. In kdo bi si mislil – zgodovina se ponavlja. Le da so zdaj mnogo resnejši problemi kot so bili takrat.
Ko sva bili pred njihovo hišo, je do mene pritekla gospa Majda. V rokah je držala ovojnico.
»Kdo pa dan danes sploh še piše pisma?« je vprašala Ema.
»Točno to. Najzanesljivejši način, da me ne odkrijejo,« sem rekla in pokimali sta mi. Pogledala sem pisavo pošiljatelja pisma in se odločila, da ga ne bom prebrala.
»Odpri,« je rekla Ema. Pomenljivo sem jo pogledala. Že zdavnaj sem se odločila, da bom Timotyja izbrisala iz življenja. Edina ovira so bili mediji. Sedaj, ko pa sem vsaj približno varna pred njim, me nadleguje s pomočjo očeta.
»Ne,« sem odkimala.
»Kaj pa če je kaj pomembnega?« Mislila sem že ugovarjati, vendar sem sprevidela, da s tem ne bom ničesar spremenila. Zavila sem z očmi in odprla ovojnico. Notri sta bili dve pismi. Vzela sem prvo pismo in videla, da je Timothyjevo. Zavila sem z očmi in se zazrla v besede na listu. Še vedno je pisal grozno.
*i*Draga,
vem, da ne maraš, da te kličem Draga, ampak te bom vseeno klical Draga. Želim te le opozoriti na to, da imam v Sloveniji svoje ljudi. Ja, vem kje se nahajaš in da te ni v državi. Dal ti bom mir, vendar verjemi, da spremljam vsak tvoj korak. Tvoj oče temu pravi zločin, jaz pa varovanje. Zdaj zahteva, da umaknem ljudi ali pa, da plačam kazen, ki bi mu omogočila celostno renoviranje države. Raje mu plačam kot pa, da te izpustim izpred oči. In prosil bi te, da si moja priča na poroki z Myrabello. Ona močno nasprotuje vohunjenju za tabo, saj misli, da te nisem prebolel. Tvoj oče mi ni dovolil, da jaz pošljem pismo, zato ga bo on.
Z ljubeznijo,
Tvoj bivši zaročenec*i*
Njegova predrznost mi je vzela sapo. Kako lahko vohuni za mano? Pismo sem dala Emi, da ga je prebrala, sama sem pa segla po pismu, ki je bil slovnično pravilen. Po pisavi sem prepoznala mami.
*i*Ljubica,
Vem da je v novem okolju biti težko, zato te bom seznanila le z nekaj kratkimi dejstvi. Zelo te pogrešamo, vendar se nam zdi najvarneje, če ostaneš, kjer si. Na dan ko si odšla, je prišel Timothy. Napisal ti je pismo, vendar smo mislili, da blefira. Poleg tega nismo znali prebrati ničesar. Naj te ne skrbi. Veš kakšen je. Oče bo začel z reformami. V vsako občino bo dal bolnišnico ki si jo zasnovala ti.
Lahko si ponosna nase,
Tvoja družina*i*
List sem podala Emi. Zavila sem v kuhinjo, kjer je stala gospa Majda s loncem v rokah. Nekaj trenutkov za mano je v sobo vstopila Ema.
»Boljše je kot prvo, vendar vseeno,« je rekla in mi vrnila list. Zazrla sem se v gospo Majdo.
»Vam lahko kako pomagam?« sem vprašala.
»Ja,« je odgovorila. »Nehaj me vikati.« Nato se je obrnila k Emi. »Pokliči Luko.«
»Prav,« je rekla Ema in stopila do vrat. »LUKA!« je zakričala in se vrnila za mizo.
»Kaj bi, tamala?« se je slišalo iz zgornjega nadstropja.
»Kosilo je,« je odvrnila malo tišje. Ampak čisto malo.
»Povej mami, da se dobim s frendi. Na pico bomo šli,« je rekel.
»Kar sam ji povej!«
»Uživaj, ljubček,« je rekla gospa Majda in zavila z očmi. Takrat je v prostor vstopil gospod Borut.
»Oh. Fižol in krompir. Moja najljubša kombinacija,« je rekel in sedel na čelo mize. »Luka!« je zavpil.
»S prijatelji gre na pico,« je rekla Ema in ugriznila v krompir.
»Uživajte,« je rekel očitno Luka.
»Čisto si se spremenil odkar te je pustila tista punca,« je rekla Ema in se namuznila. Njen brat je zavzdihnil.
»Sporazumno sva šla narazen,« je rekel, Ema pa je na to odvrnila z zavijanjem z očmi.
»Ja itak, ja,« je rekla. Nato je gospa Majda zavila z očmi.
»Se morata res nonstop zbadati? Nista več stara 3. Kot Vajina mama si želim, da bi se v tej hiši dobro razumeli,« je rekla gospa Majda in takrat se je zaslišal zvok ob zapiranju vhodnih vrat.
»Misija opravljena,« je rekla Ema in plosknila. Njena mama je zavila z očmi.
»Resno? Kakšna misija?« je vprašala.
»Da ne bi videl Viktorije. Verjemi, da bi se kmalu zatreskal vanjo, predobro ga poznam. Če se ne bi kregala, bi posumil, da nekaj ni v redu,« je rekla Ema, gospa Majda pa je le zavzdihnila.
»Torej so prepiri del Vajinega vsakdana?« je vprašala in Ema je prikimala. Gospa Majda je zavzdihnila. »Jejmo dokler je še toplo,« je rekla in to je bila zadnja stvar, ki je bila ubesedena med kosilom.
~
Hej Metuljčki,
kakšen se Vam je zdel nov del? Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo, jo všečkate ali komentirate. Res sem Vam neizmerno hvaležna. Hvala za vsako kritiko, ki mi jo boste namenili. Če ima kdo kakšno idejo, kaj bi lahko dodala za zraven zgodbe (kolaž, opis oseb itd.) mi lahko piše v komentarje, v kotiček, v nabiralnik ... kamorkoli. Pa napišite, če želite, da zgodbo objavljam pogosteje.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj napiše, zaenkrat pa obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
~#lovenkoreanlook<33
~mačja panda
Lysm
Heart