2. del
Ponavadi preden greš nekam, kjer vse jemljejo smrtno resno, dobiš motivacijo. Ko pa stopiš pred hišo oz. to stvarjo, pa je ponavadi najtežje in bi najraje kar šel. Tudi jaz bi, če ne bi vedela, da imam vsaj delček nekega življenja v roki.
Pogledala sem stavbo. Bela. Tu pa tam pa kakšni modri delčki. Na tabli nad modrimi vhodnimi vrati je pisalo:
Police stadion
Bila sem vznemirjena. Zelo. Potem pa sem končno prišla k vratom in vztopila. Bila sem tako živčna, da bi se skoraj raztrelila.
"Halo?" je rekla tajnica skozi tanko, prozorno steklo. V roki je držala kuli, na mizi pa je imela beležko. Imela je goste črne lase. Bila je mlada.
"Dober - dan" sem živčno rekla.
"Ali kaj potrebuješ?"
"Ja!" sem z veliko samozavestnostjo rekla.
"Govoriti moram z glavnim policistom."
"Ali je zelo pomembno?"
"Da."
Pokazala mi je njegovo pisarno in potrkala nanjo. Pogledal me je. V roki je imel papir, na mizi pa še več. Resno, imel je noro veliko papirjev. Mislim, da ima veliko dela. Na obrazu je imel črna očala. Njegovi lasje so bili rjavi, kot zemlja, njegove oči pa zelene kot pravkar pokošena trava.
"Zaposlen sem. Pridi kdaj drugič ..."
"Pomembno je!" sem glasno rekla preden bi tajnica dokončno zaprla vrata. Vedela sem, da bo to bitka. Na njo pa sem se dobro pripravila.
"Lahko govoriva? Nujno je, prosim!" Zavil je z očmi in mi ankazal naj se usedem.
"Bodi kratka! Dobiš točno 3 minute."
Vsedla sem se na stol vdihnila in začela.
"Nathan Reed. Pogrešan je. Star je 23 let. Pogrešan je že drugi dan. Prosim, pomagajte mu in ga poiščite. Kaj če se mu je kaj zgodilo? Kaj če še vedno obstaja možnost, da ga najdemo?"
"Ah ... spet! Očitno noben ne razume ... Nathan Reed je star 23 let. Možnost ima odditi. Ne bomo ga iskali." je govoril medtem ko je zavijal z očmi.
"Ampak-"
"Nič ampak! Ta tema je zaključena. Tvoje 3 minute so se izdekle. Na svidenje." je zlobno rekel.
"Ampak-" sem se hotela upirati ampak je tajnica že zaprla vrata. Pogledala me je.
"Ni bilo dobro da si vztrajala. Nič ne bi dosegla s tem. No ... saj tudi nič nisi. Žal mi je za Nathana. Morda pa se bo kmalu vrnil? Kdo ve. Zdaj pa nasvidenje. In bolje da se ne vračaš in vztrajaš ker ...nič ne boš dosegla s tem. Samo razjezila ga boš. Oni že vedo. Če prav je pogrešan tri dni se bo morda vrnil. Upajmo. Do takrat pa ... " znižala je ton. Približala se je mojim všesom in nadeljevala: "Ne vtikuj se v to. Noben naj se ne. Ni vredno. Lahko izgubiš svoje ali življenje še od koga. Na tvojem mestu nikakor ne bi naredila tega. Nikakor!"
"Razumem samo ... sama se lahko odločim kaj bom preizkovala. Ne vi." odšla sem že proti vratom, da bi poražno šla ven ko me je tajnica prijela za rameno in rekla:
"Ne poskušaj tega! Ne dovolim ti! SI me slišala? Ne preiskuj tega! Nikoli! Ni tako pomembno ... em ... pomembno je tvoje življenje."
"Zakaj?"
"Em ... nočem, da bi se ti kaj zgodilo ker ... hm ... nismo mi vkrepali. Ne vtikuj se v to!"
"Na svidenje," sem rekla in jo poskušala ignorirati.
Ko je prišla ven jo je prepravil veter izgube. Ampak nisem nameravala odnehati. O ne! Nameravala sem nadeljevati!