Petek, 13.6.2020
Hej dnevnik, (pisala je Madison)
Ime mi je Madison Marie Barker. Stara sem 14 let. Imam sestro in brata Laylin (8) in Easton (3). Imam tudi psičko po imenu Hua, ampak to ni knjiga mojega življenja ampak vsega ostalega. No.. meni se je pred približno enim tednom začelo dogajati nekaj čudnega kar nikoli nisem mislila da se bo zgodilo prav meni. Dnevnik, strah me je. Že od nekdaj sem zelo rada gledala grozljivke in se zanimala za duhove. Nikdar pa nisem želela da se mi zgodi kaj takega. Pred enim tednom sem se zjutraj zbudila z zelo čudnim občutkom ki ga je težko opisati. Zdelo se mi je kot da me nekdo gleda. Nikdar še nisem imela takega občutka, ampak vseeno nisem mislila da je kaj resnega zato sem se normalno odpravila v šolo. Ko sem prišla nazaj domov, sem v hiši začutila neko čudno energijo, ki je nisem nikdar prej. Nikogar, razen moje psičke Hue in mene ni bilo doma. Mislila sem, da jaz smrdim po šolski jedilnici kar se je zgodilo že večkrat, zato sem samo normalno nadaljevala s svojim dnevom. Preoblekla sem se in šla slikati na platno. To zelo rada delam, saj sem ugotovila da sem v tem zelo dobra in se tako sprostim po šoli. Naslikala sem punčko, ki v temni sobi drži balon. Že od kaj sem začela, zelo rada slikam scary stvari ker so mi zelo všeč. Vse svoje slike vedno obesim na steno v svoji sobi. Ko sem naslikala sem nekaj pojedla, se šla stuširat in spat. Hua vedno spi pri meni. Tisti dan je bil petek in moja mama, ata, Laylin in Easton so šli v hotel, kjer ne dovolijo psov zato sem jaz ostala z Huo. Tisti dan sem zelo težko zaspala, kar pa ni meni podobno ker običajno zaspim v roku 20 minut. Ko sem končno zaspala sem se čez nekaj časa zbudila. Po gledala sem na uro in bilo je 3:00 zjutraj. Zelo me je postalo strah, saj sem vedela da je to hudičeva ura. Nikogar ni bilo doma, zato sem napisala sporočilo svoji BFF Leah. Seveda mi ni odgovorila, saj je bila ura 3 zjutraj in je spala. Zaslišala sem čudne zvoke, ki jih je spuščala Hua. Prihajali so iz levega konca moje sobe, kjer je stena z mojimi slikami. V strahu sem pogledala tja, in videla Huo, ki je zrla v steno in se ni premaknila. Ne morem niti opisati kako me je bilo strah, ko sem pogledala na steno in videla, da se je ena slika premikala. Bila je slika ki sem jo naslikala popoldan od punčke z balonom. Okamenela sem in poklicala mamo, ki se je oglasila in bila jezna ker sem jo tako pozno poklicala. Povedala sem ji vse kar se je zgodilo, a mi ni verjela. Rekla je da se mi meša in imam privide. Tisto noč več nisem spala in sem nestrpno čakala na jutro, ker takrat so se mama, ata, Laylin in Easton vrnili domov. Ampak tu se ne konča. Stvari so se malo umirile ampak ne za dolgo. Začele so se dogajati še hujše stvari…

Konec prvega dela.