po dolgem času spet nov del... uživajte v branju<3
~~
Melina se prebudi v belo zimsko jutro, zbode jo misel na šolo. Hiša spet diši po medenjakih, mama spet peče. Primaje se dol po stopnicah, v božični pižami. Mama vrti božično glasbo, smeje se, peče, vzela si je par dni dopusta. Ampak nikoli si ga ne? Vsako leto se raje zakoplje v delo v službi, da bi misel na njenega sina popustila. A to leto je drugačno. Smeje se in pleše po kuhinji. Melina jo opazuje, kotički ustnic pa ji nehote uidejo v nasmešek.
»Dobro jutro,« jo s toplim nasmeškom pozdravi mama.
»Jutro,« Melina se odpravi do kuhinjskega pulta in iz pladnja vzame piškot. Prvi ugriz, drugi in piškota več ni.
»Okusen zajtrk,« zamomlja z polnimi ustmi.
Melina se gre pripraviti za šolo, medtem, ko posluša mamino božično glasbo iz radia.
Obleče si debel, bordo rdeč pleten pulover in toplejše kavbojke. Steče dol po stopnicah in si obuje čevlje, za napot pa še hitro vzame iz pekača par piškotov.
»Adijooo,« reče in si hitro obleče plašč in ovije šal okrog vratu.
Za njo se zaloputnejo vrata, a tokrat ni to jezen trsk, temveč tisti vesel, skoraj zaceljen. Melina stopi ven, v obraz jo udari mrzel, svež zrak. Nebo je svetlo, skoraj oslepljujoče, in sneg na tleh je še nedotaknjen, beli kristali snega se bleščijo, mehke bele snežinke pa še vedno počasi in nežno padajo.
Sneg zaškripa pod njeno hojo, svoje korake pa vidi v stopinjah, ki jih pušča za sabo. Zavije na glavno ulico, po kateri redkokdaj vozijo avtomobili, ampak odkar je umrl njen brat ji mama očita, da more vseeno hoditi ob strani ceste. Hodi po ulici in vrata sosednje hiše so odprejo, iz nje pa stopi Leon. Melino spomini vrnejo na prejšnji večer, ko je bila nesramna, ko je zavračala njegovo pomoč…
Ne bo ostala, ljudje prizadenejo, zato je bolje če si sam. Korak se ji spet postavi na pravo pot, a noge je ne ubogajo ne hodijo tako hitro, kot si ona želi. In nenadoma je že Leon tik ob njej.
»Hej,« reče, Melina le nekaj zamrmra v pozdrav.
»Si v redu, nekam čudna se zdiš,« reče. Očitno je opazno, da Melino že dolgo morijo misli o tistem avtu.
Ne spregovori, jezik je ne uboga, nič ji ne gre, v grlu pa se ji naredi cmok in s tem zaduši vse besede, ki jih je mislila povedati. V očeh pa se ji pojavijo solze. Zakaj zdaj jočem? Se sprašuje sama pri sebi.
Preden se zave jo začne grabiti panika.
»Včeraj sem videla avto,« reče potihoma, kot, da se boji še svojih besed.
»Oh, jaz tudi veliko sem jih videl,« se pošali Leon, a ko na njenem obrazu zagleda strah, njegov nasmešek zbledi.
»Kateri avto?« v Leonovih možganih se že nekaj svita, a ni prepričan, ali prav misli.
»Tisti…« besede spet obstanejo, zataknejo se ji v grlu in nočejo ven iz njenih ust.
»Ki je… povozil tvojega brata?«
Melina pokima.
Tega se je najbolj bal Leon, njenega premika z glavo, v potrdilo.
Leon je začel iskati izgovore, da bi jo pomiril, »samo nesreča je bila, Melina, ni bilo namerno.«
»Resno?! Nesreča?!« v Melininem glasu se trejo čustva, občutek ima, da je nihče ne razume.
Leon odpre usta, a jih zapre iz njih ne uide niti najdrobnejši ali najtišji glas.
Melina se posmehljivo nasmehne, »za noro me imaš? Zdim se ti čudna, veš nisi edini. Če bi se ljudem zdela normalna, ne bi sama hodila v mrazu do šole.«
Spet hoče nekaj reči, a ga Melina prehiti, »Ne, ne govori, isti so kot ostali.«
»Ja, veš kaj mogoče pa sem res isti. Ampak nehaj se delati ubogo, vedno le Melina tisto, Melina ono,« Leonove besede izletijo iz njegovih ust, ne kontrolira se več, ne ve kaj govori. Stisne pesti, kot, da se želi obvladovati in pomiriti.
Melina se obrne, in začne korakati stran. Lahko bi preprosto stekla, a prizora ne sme narediti še bolj dramatičnega in sumljivega.
»Ja, pojdi,« zavzdihne Leon za njo, »ker je očitno to vse, kar veš.«
»In ne vračaj se nazaj,« to je bil višek vsega, še samemu Leonu se besede zazdijo boleče, a tega ne bo pokazal.
»Prav, nikoli več me ne boš videl, to ti obljubim,« se zadere Melina čez svojo ramo, nazaj v Leona. In te njene besede so bile resnične, hoče le stran. To je vse, kar si želi. Svobodo, kraj kjer bi lahko bila spet z njenim bratom. Če bi lahko postale njene sanje resničnost, bi bilo njeno življenje lepšo.
Tokrat bo šla, izginila bo, a drugače bo kot po navadi, tokrat gre za res.
On z rokami vkopanimi v žepe gleda za njo, čez trenutek se nasmehne sam sebi, da je res tako neumen, da se ukvarja s prepiri s tako otročjimi osebami. Njegovi koraki se obrnejo stran od njenih. V šolo.
Leon hodi po hodniku šole, njegovi koraki so počasi, vsake toliko se komu nasmehne ali ga pozdravi. Vedno more biti tisti najbolj priljubljen. Odpre svojo omarico, iz nje vzame knjige in se pripravi na pouk. V glavi si sestavlja scenarij, kaj bo rekel Melini, ko jo bo spet srečal čez tri ure, v učilnici za matematiko, ko bosta skupaj imela pouk.
Mine prva ura, druga in čas je za tretjo. Leon gre v učilnico za matematiko, ko vstopi je stol, na katerem bi morala biti Melina prazen. Zamežika in še enkrat pogleda na njeno mesto, da bi preveril, ali se mu vse le dozdeva. A nje še vedno ni.
Mogoče pa samo zamuja.
Šolski zvonec.
Profesor vstopi v razred, »kdo manjka?« njegov raskav globok glas se razleže po učilnici. Njegov pogled se ustavi na Melininem praznem stolu.
Meline ni. Misli v Leonovi glavi se mešajo.
In ne vračaj se nazaj.
Kaj če se res več ne bo vrnila? Ne vse je le igrica, dela se užaljeno. A ona ni takšna…
Živčno se igra s pisalom, to mu pade na tla.
Prav, nikoli več me ne boš videl, to ti obljubim.
Morala bi sedeti tu, pa je ni, mislila je resno in, ko ona nekaj obljubi se obljube drži.
Profesor govori naprej, razlaga nalogo, kreda cvili po tabli, a Leon ne sliši ničesar. Sliši samo Melinin glas v svoji glavi, vedno bolj oddaljen, vedno bolj tih.
Končno zvonec, zvok odrešenja, ampak tokrat se mu ne mudi na odmor, iz učilnice ga vleče nekaj drugega. Pakira svoje stvari, zvezke hitro porine v šolsko torbo. Ko se že hoče odpraviti zasliši klic njegovega imena. Obrne se, profesor pa še ga enkrat pokliče, »Leon, ravnatelj se želi pogovoriti s tabo. Takoj v njegovo pisarno.«