Hodniki Haneul High so bili polni vrveža.
Stopila sem skozi vrata razreda 3-B. Moje srce je močno bilo, a si nisem dovolila, da bi pokazala šibkost.
Učitelj je stopil pred razred in rekel:
»Imamo novega učenca. Prosim, pozdravite Jae-eona.«

Stopil je skozi vrata in se postavil pred tablo.
Zagledala sem ga — visok, samozavesten, z rahlo nadutim izrazom na obrazu. Njegove oči so bile hladne in prodorne, kot da bi vse videl skozi.
Rahlo je dvignil kotiček ustnic v skoraj izzivalen nasmeh.
Učitelj je nadaljeval:
Sedeš lahko tja zadaj, zraven Su jin.
Seveda. Mora biti prav on.
Počasi je zakorakal proti zadnji vrsti, proti meni.
Medtem ko je hodil, sem čutila njegov pogled, ki me je spremljal.
Sedel je zraven mene, a se nisva takoj pogledala v oči. Z globokim, počasnim glasom je spregovoril:
»Spet ti.«
Njegov ton ni bil prijateljski — bil je dražeč, poln skrivnostne samozavesti.
Tiho sem prikimala in rdeča v lica strmela v svoj zvezek.
Med uro sem, zaradi utrujenosti, nezavedno naslonila glavo na mizo. Moje oči so se same zapirale, glava mi je omahnila naprej.
Nenadoma sem začutila močno, a nežno roko na svoji roki.
Skoraj šepetaje ob mojem ušesu sem zaslišala njegov glas:
»Ne zaspi, Su jin. Tukaj ni varno.«
Njegov glas je bil mehak, a v njem sem zaznala skrito ostrino.
Sunkovito sem odprla oči in ga pogledala — na njegovih ustnicah je igral rahel, samozadovoljen nasmeh.
Učitelj tega niti opazil ni.
A jaz sem začutila, da med nama z Jae-eonom nekaj nevidnega utripa. Nekaj nevarnega.