"No v bistvu tudi jaz ne vem. Pred nekaj dnevi sem pa dobila to." Reče Claire in pobrska po telefonu.
Louise pokaže prvo sporočilo. Ta ostane brez besed.
"Torej naj bi nekdo vedel, da je najin oče živ. A to je nemogoče! Umrl je."
"Tudi jaz mu ne verjamem, a nikoli ne veš." odgovori Claire. A v svoje besede ni bila prepričana. Upala je, da dobi še kakšno sporočilo. Želela je očeta nazaj, a to je bilo skoraj nemogoče.
"Poglej Claire, za take stvari mi moraš takoj povedati. Tri leta starejša sem." skoraj užaljeno odgovori Louise.
"Za to pa prosim ne povej mami. Že tako je bolna, nočem je vznemirjati" odvrne mlajša.
Zleknila se je na posteljo.
V tistem je zazvonil zvonec. Claire je brez opotekanja stekla odpret vrata. Na pragu je stal mladenič, verjetno nekaj let starejši od 16 letne Claire. Imel je ogljeno črne lase, svetleče zelene oči, na rami mu je čepela majhna rjava opica, ob bokih je imel revolverja in poleg njega je stal prečudovit škotski ovčar. Dekletu se je zdel kot mešanica Harryja Potterja, gusarja, kavboja in pastirja. Takoj ji je bil všeč, samo ni vedela, kdo je to.
"Spustite me noter, pa takoj povem, kdo sem." je rekel. Pritekla je Louise.
"Neznancev ne spuščamo v hišo." je odločno zatrdila.
Izvlekel je pištoli.
"Morda lahko naredimo izjemo." si je premislila Louise.
"Hvala." je odvrnil mladenič in vstopil. Claire med vsem ni odprla ust, je pa zardela kot jastog.
"No, sem Lars. Vem vse o vaju, o vajinem očetu in drugo."
"Kako to veš, če smem vprašati" je bila spet sumničava Louise.
"Recimo temu skriven vir." jo je utišal.
"In resnica je, da je vajin oče še živ."
"Si ti torej pošiljatelj sporočila?" ga je spet prekinila Louise.
"To ne, a vem da je sporočilo resnica. Nesreča se sploh ni zgodila. Ugrabili so vajinega očeta in še nekaj drugih znanstvenikov, ostale pobili, letalo pa pognali v zrak. A lahko vama pomagam rešiti očeta."
"Kako naj veva, da ti lahko zaupava?" se je končno oglasila Claire.
"Ne moreta."