Po predstavitvi je med nama nekaj ostalo v zraku. Nevidna nit, ki je povezovala vse, kar ni bilo izrečeno. Zdelo se mi je, kot da sva oba čakala... da se nekaj zgodi.
Naslednje jutro me je na mizi v razredu čakal listič.
"Lahko po pouku prideš do knjižnice? Rabim te." – Liam
Srce mi je skoraj skočilo iz prsnega koša. "Rabim te." Besede, ki sem jih sanjala, da jih nekoč zaslišim. A tudi... nekaj v njih me je vznemirilo. Kot da gre za nekaj več kot le domačo nalogo.
Popoldne sem sedela v zadnjem kotičku knjižnice, med starimi enciklopedijami in zaprašenimi zemljevidi. Prišel je tiho. Kot vedno. Usedel se je nasproti mene, pogledal naokoli in rekel:
"Lahko ti zaupam nekaj?"
Prikimala sem, čeprav sem bila prepričana, da moj obraz že kriči DA!
"Tisti mesec po počitnicah... ni šlo samo zame. Moj brat je... izginil."
Zamrznila sem. Ničesar takšnega nisem pričakovala. V njegovih očeh je bila žalost, ki je nisem znala opisati.
"Samo odšel je. Brez razlage. Samo pisma, ki si jih ne upam prebrat več."
Ni govoril veliko. A to je povedalo več kot katerakoli zgodba, ki bi jo kdaj napisala. Dotaknila sem se njegove roke – prvič. In tokrat ni bilo po nesreči.
"Nisi sam, Liam," sem rekla tiho. "Ne bom te silila. Samo... nočem več čakati v tišini."
Pogledal me je. V njegovih očeh ni bilo več senc, ampak hvaležnost. Iskrena, čista hvaležnost.
Tisti dan nisva pisala zgodb. Niti se nisva pogovarjala o šoli. Samo bila sva tam. Skupaj. In bilo je dovolj.
Naslednje jutro me je na mizi v razredu čakal listič.
"Lahko po pouku prideš do knjižnice? Rabim te." – Liam
Srce mi je skoraj skočilo iz prsnega koša. "Rabim te." Besede, ki sem jih sanjala, da jih nekoč zaslišim. A tudi... nekaj v njih me je vznemirilo. Kot da gre za nekaj več kot le domačo nalogo.
Popoldne sem sedela v zadnjem kotičku knjižnice, med starimi enciklopedijami in zaprašenimi zemljevidi. Prišel je tiho. Kot vedno. Usedel se je nasproti mene, pogledal naokoli in rekel:
"Lahko ti zaupam nekaj?"
Prikimala sem, čeprav sem bila prepričana, da moj obraz že kriči DA!
"Tisti mesec po počitnicah... ni šlo samo zame. Moj brat je... izginil."
Zamrznila sem. Ničesar takšnega nisem pričakovala. V njegovih očeh je bila žalost, ki je nisem znala opisati.
"Samo odšel je. Brez razlage. Samo pisma, ki si jih ne upam prebrat več."
Ni govoril veliko. A to je povedalo več kot katerakoli zgodba, ki bi jo kdaj napisala. Dotaknila sem se njegove roke – prvič. In tokrat ni bilo po nesreči.
"Nisi sam, Liam," sem rekla tiho. "Ne bom te silila. Samo... nočem več čakati v tišini."
Pogledal me je. V njegovih očeh ni bilo več senc, ampak hvaležnost. Iskrena, čista hvaležnost.
Tisti dan nisva pisala zgodb. Niti se nisva pogovarjala o šoli. Samo bila sva tam. Skupaj. In bilo je dovolj.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro pišeš puki<33 Pa tut zgodba je dobra. Lepo:heart_eyes::heart:
Fajn se mej<33
Fajn se mej<33
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wauuu:heart_eyes:Ful dobro pišeš:heart_eyes:Spremljam pikiii...povej, ko boš mela kdej čas za klepetek, že dolg ga nisva mele:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica