Najprej smo imeli uro spoznavanja. Nisem si zapomnila čisto vseh imen. Zapomnila sem si bolj tiste, ki so sedeli blizu mene. Pred mano je sedela prav prijazna punca Ava. Za menoj je sedel Leo. Ni mogel biti tiho. Ves čas je nekaj pametoval in motil vse okoli sebe. No v bistvu vem, da je motil mene ampak sklepam, da tudi ostale. Fantu zraven mene, pa je bilo ime Henry. Ljubim te, Henry! Med poukom sem ga ves čas gledala. Mami bi rekla, da sem še premlada, da bi znala ljubiti. Ampak starši ponavadi nimajo prav, kajne? Iz te misli se zbudila med angleščino, ko me je učiteljica vprašala katera beseda se zašne na črko A. "Jabolko," sem izpljunila, kot bi me nekaj uščipnilo. Ko sem bila manjša sem imela nad posteljo prilepljeno abecedo."Bravo! In kako se črkuje, Henry?" je učiteljica vprašala. "A-p-p-l-e," je črkoval bolje, kot bi jaz. Tako je moje spoštovanje do njega še bolj zrastlo. Tako je minila še matematika, pri kateri smo spoznavali število 1. Zadnja ura je bila razredna ura. Učiteljica je vprašala:"Kdo bi bil letos predsednik razreda?" Takoj sem dvignila roko in začuda sem bila edina. Enkrat je Lars pri kosilu rekel, da je predsednik razreda in ati ter mami sta ga pohvalila tako, da smo skupaj šli na sladoled. Potem sem seveda postala predsednica. "In kdo hoče biti podpredsednik?" Nihče ni dvignil roke. "Henry, bi bil ti?" je učiteljica po razočaranju vprašala. "Lahko" je Henry tiho rekel. "Vajna naloga je, da hodita na skupni sestanek prvih razredov. Potekal bo ob sredah za preduro." Tako se je pouk končal. Ampak seveda sem imela težavo. Šla sem k učiteljici in jo vprašala:"Kako naj grem domov?" "Oh, ne! Pozabila sem razdeliti ključe za dijaški dom! Tvoja soba je številka petnajst," Dala mi je ključ, ter stekla stran.

(Zgodba se dogaja v Ameriki, če je kakšna zmeda s tistim črkovanjem:wink:)