hejjj,
sori k zdej ksn tedn ni blo nouga dela. bla sm pr nonii<3 upam, da vam bo ta usec;)) trust mi, zih vam bo, še bl pa nasledn.
------------------------------------------------------------------------------------------
Ne.ne.ne.ne.ne. Imam dve možnosti. Prva je, da me vidi tu. Z njegovim puloverjem, premočenim od solz, rdečimi očmi in zabuhlim obrazom. Možno je, da me bo pustil, ker bo mislil, da se mi je zmešalo. Druga možnost je, da stečem stran, se delam, da nisem Sophie in grem nekam drugam.
Ampak je že prepozno.

Slišim korake po poti. Počasne, ampak vedno bližje. Zadržim dih in si z rokavom njegovega puloverja hitro obrišem obraz, čeprav vem, da nima smisla. Verjetno sem videti grozno.

Pogledam proti poti in vidim Jamesa. Oblečen je v sivo dolgo trenerko in temno modro kratko majico. Njegovi lasje pa so rahlo razmršeni. V mojih možganih se nekaj premakne. Kaj pa če mi bo pomagal? Ne vem sicer kako, ampak ni pa nemogoče.

Ko me zagleda, se za trenutek ustavi. Izgleda kot da ni pričakoval, da me bo našel v takšnem stanju. Potem počasi pride do mene in ne reče nič. Samo usede se poleg mene. Nekaj časa sva samo tiho.

»Kaj je narobe?« me končno vpraša.

Ne morem mu odgovoriti. Iz sebe ne spravim niti ene besede, se mi pa zato vlijejo solze. Njegova desna roka me objame okoli ramen in me potegne bližje k sebi.

»Ne rabiš mi povedati, če nočeš. Ampak sem tukaj,« mi zašepeta.

Pogoltnem slino in prikimam.


Še malo bolj se naslonim na njega. Tako zelo sem utrujena.

»Te pospremim domov?« mi zašepeta.

»Ne, prosim ne.«

James me pogleda.

»Okej.«

Nič več ne vpraša.

»Ne moreva biti tukaj celo noč.«

»Vem, oprosti. Ampak ne morem domov,« odgovorim in počutim se grozno.

»V redu.«

Presenečena sem nad njegovim mirnim odgovorom. Mislila sem, da bo spraševal naprej. Namesto tega samo sedi poleg mene.

»Kako si me sploh našel?«

»Nisi mi odgovarjala na sporočila, in potem sem pogledal tvojo lokacijo, ki je že dve uri ista. Čudno je bilo, da si toliko časa in ob taki uri v parku.«

Informacije samo vpijam vase, ker ne zmorem odgovoriti.

»Lahko sva še malo tu,« reče.

Pogledam ga.

»Ampak ne moreva biti tukaj celo noč.«

»Vem.«

In tako obstaneva v tišini.

»Lahko greva k meni domov, če nočeš domov,« čez nekaj časa previdno reče.

Pogledam ga v oči, ki se vidijo le bežno zaradi teme. Ne vem, kaj naj odgovorim.

»Vem, kako se sliši to,« hitro doda, ko opazi moj izraz. »Ampak samo pomagati hočem. Ne morem te pustiti tukaj, če nočeš domov. Lahko samo sediš pri meni. Ali pa sploh ne govoriš. Res mi je vseeno.«

Za trenutek ga samo gledam.

»Prisežem, da nočem nič od tebe,« še tišje reče.

»V redu,« rahlo prestrašeno odvrnem. Srce mi še vedno razbija.

James prikima in tako še nekaj časa sediva.

Potem vstane in si popravi sivo trenerko. »Greva?«

Še sama se spravim na noge in šele zdaj začutim, kako mehke so. Ko se postavim na noge, se mi za trenutek malo zvrti.

»Si okej?« takoj vpraša James.

»Ja.«

»Sigurno?«

»Ja, samo... predolgo sem sedela.«

Ne prepričam ga čisto, ampak nič ne reče. Prime me za roko in počasi stopi na pot. Tokrat ne hodiva hitro. Tako v tišini hodiva, dokler nisva skoraj pri moji hiši.

»James, a lahko greva prosim okrog. Staršem sem rekla, da grem k Amelii.«

»Jap.«

In tako par deset metrov pred hišo narediva ovinek.

Mogoče je to celo bližnjica do njegove hiše, razmišljam. Ampak to sploh ni pomembno. Bolj važno je, da sedaj ne bom sama. Lahko mu povem, kaj je narobe in ne bo me pustil na cedilu. Vesela bi morala biti zaradi tega.


Ampak nekje globoko v sebi me je še vedno strah. Ne vem, kako mu bom sploh povedala, kaj se je zgodilo.
------------------------------------------
lov juu<3